Kolumna Svetlane Slapšak: Komu naj se zahvalimo?

Odgovora ne poznam, morda je najbolje, da se vsak zahvali svojemu izpolnjevalcu želja – dedku Mrazu, če že ni predaleč? Časovni razpored se je namreč tako izšel, da se je Slovenija za malo izognila najhujšemu. Začnimo z izvolitvijo nove predsednice Evropskega parlamenta: predstavljajte si samo, kaj bi se zgodilo, če bi ta nasprotnica ženske/človekove pravice do odločanja o lastnem telesu svoj novi položaj zasedla obenem z Janšo kot predsedujočim ES? Koliko potrjenih in novih proti splavu naperjenih frikov bi se pojavilo s svojimi predlogi, v času, v katerem že kdorkoli predlaga kakršenkoli zakon o čemerkoli, pri čemer se vsaj približno ve za koga, zakaj in po kolikšni ceni? Kako dobrodošlo bi bilo to za Janšo in SDS – dovolj bi bilo že, da upoštevajo evropske pobude, v svojih vrstah pa tako že imajo goreče zagovornice protiženske politike, kakršna je Romana Tomc. Mimogrede naj še enkrat spomnim, in to bom storila tudi ob vsaki drugi priložnosti, da je Ljudmila Novak prav tako nasprotnica splava oziroma ženskih/človekovih pravic. Nova predsednica spoštuje pravice skupnosti LGBT, ker se ji zdi, da v njenem primeru splav ni problem (blagor nevednim), pa tudi zaradi malteškega turizma. In tukaj namesto priliznjenega Janše naenkrat nastopi neizprosni Macron, ki ni zamudil priložnosti, da podčrta odločno stališče Francije glede te zadeve in s tem spomni na Simone Veil, prvo žensko predsednico Evropskega parlamenta in ministrico, ki je pred štiridesetimi leti končno odpravila kriminalizacijo splava. Nismo še čisto na varnem, saj se v Sloveniji že na veliko kuha nova politika z očitno namero krčenja pravic žensk/ljudi, toda novi predsednik ES je vendarle malo večja avtoriteta od Maltežanke, ki je resno družbeno zaostala na področju človekovih pravic.

Druga hvaležnost zadeva vse evropske državljane: kaj bi se zgodilo, če bi Janša svoj pobalinski štos s Tajvanom izvedel v vlogi predsedujočega ES? Kitajska bi se zoper vso EU odzvala veliko huje, kot se je odzvala zoper državico, nad katero bi lahko uspešno poslala vojaško silo v velikosti enega hišnega sveta. Morda je Janša hotel ponoviti zelo star češki vic, v katerem nekdo izjavi, da si želi, da bi Kitajska zasedla Češkoslovaško vsaj dva- do trikrat, in nato na sogovornikovo vprašanje, zakaj, odgovori, da bi tedaj Kitajci prav tolikokrat prečkali ZSSR. Iz izkušenj vemo, da Janša ne zna pripovedovati vicev, torej to ni prepričljiva predpostavka. Če že nič drugega, se je v tednu po dogodkih v Sloveniji nabralo toliko dobrih vicev, štosov in pripomb na račun Kitajske, Slovenije in Janše, da bi lahko kdo pomislil, da je duh slovenski še vedno živ … Toda ostanimo resni, vsaj kolikor se da: Logar, vršilec dolžnosti piarovske službe ministrstva za zunanje zadeve, je – takoj vsaj domnevam – zaradi tega dogodka padel v komo. Odziva s standardnimi izjavami, da slovenska zunanja politika ni bila še nikoli uspešnejša, vsekakor neprimerljivo uspešnejša kot v času katerekoli druge vlade, ni pričakovati, dokler si omenjeni ne bo opomogel. Vsestranski Rupel je takoj zagrabil priložnost in je seveda pohvalil zunanjo politiko predsednika vlade ter jasno pokazal Kitajski naše neomajno stališče. Kitajski diplomati zdaj prestrašeni šepetajo, da je Ruplov telefonski imenik najdebelejša izboklina, ki so jo kdajkoli videli na diplomatskem smokingu. Evo, spet sem zašla: resnejša plat vsega tega je, da podjetja že čutijo posledice ukrepov največje azijske uvoznice slovenskega blaga, medtem ko v EU prižigajo sveče v zahvalo, ker se je to zgodilo tik po odhodu nevzgojenega provincialca. Mi pa se bomo še nekaj časa tresli v pričakovanju kakšne olimpijske klofute. Morda bi morali dobro premisliti, ali naj športnike sploh pošljemo v okolje, kjer jih bodo zagotovo sprejeli, milo rečeno, brez simpatij.

Za razliko od Kitajcev, dobro znanih političnih maščevalnežev, so Američani Janševe izpade pospremili s humorjem in jih niso umestili v zunanjepolitični kontekst. Rusi so nam brez posebnih komentarjev zasolili ceno plina. Kar se pa Nata tiče, neuporabnost domače vojske se je lepo pokazala že med urjenjem v zimskih razmerah. Vse to je dejansko podobno kavarniškim prepirom okoli svetovne politike. Toda ko se nam na glavo vsujejo namrščeni pogledi prav vseh največjih sil na svetu, je to pravi trenutek, da se vprašamo, kaj naj storimo mi, ki smo talci neodgovornih, infantilnih, nevzgojenih in ignorantskih politikov.

Najprej se moramo vprašati, katere so etične osnove in stališča države, katere državljani smo, in kakšen smisel ima, da se moramo sramovati stališč trenutne državne politike. Po preprostem paralelizmu bi kot mali/neodvisni, pa tudi po drugih merilih, seveda morali biti solidarni z Ujguri, Tibetanci, prebivalci Hongkonga, Katalonci, Škoti … Po petnajstih letih cincanja bi morali zahtevati dokončno priznanje Palestine. Solidarizirati bi se morali z vsemi zatiranimi, potlačenimi manjšinami in posamezniki, ki se borijo za človekove pravice. To je naša dolžnost, te pravice pa smo lahko deležni le, če v lastni državi nimamo rasizma, nespoštovanja nekaterih manjšin, recimo Romov, in če obstaja javno državno opravičilo izbrisanim: nič od tega ni urejeno. Državljanska dolžnost predvideva enako obravnavo krivic in izključevanja tako znotraj države kot v EU in globalno. Če se upiramo krivicam doma, se imamo pravico upirati krivicam drugod. Z drugimi besedami rečeno, bolj ko se upiramo, večjo pravico se imamo upirati, razlogov pa je itak vedno dovolj. Eden od najboljših razlogov je nevarnost vojne in to bi nas moralo v velikem številu pognati na ulice. Si želimo mobilizacijo v primeru vojne v Evropi? In, kar je še pomembneje, zdaj je dober trenutek, da se vprašamo: čemu sploh služi Nato?

Bolj kot je situacija v Evropi resna in bliže kot smo oboroženemu spopadu, aktualnejše je to vprašanje. Pridružitev temu vojaškemu zavezništvu smo izglasovali v skupnem paketu s članstvom v EU, vendar popusta ni bilo. Medtem ko nam EU v glavnem daje, nam Nato sistematično jemlje in nenehno zahteva več. Nato nas zagotovo ne bo ščitil pred Rusi in Kitajci, bi pa rad, da mi ščitimo Ukrajino. Američani ne bi preveč radi sodelovali v evropski vojni, toda Britanci, ki niso lojalni EU, vendar imajo veliko orožja, v vojni vidijo lepo možnost za pokrivanje svojih notranjih problemov. Tudi Francozi imajo višek podmornic, Nemci pa so jih uspešno podtaknili Grkom v času Trojke. Skratka, pri tej zabavi ni več smiselno sodelovati, saj ni več ne duha ne sluha o nekdanjih ideoloških delitvah: vsi so/smo kapitalistične družbe, razlike so v niansah. Stvari bi bile drugačne, če bi pošiljali vojake samo na misije ZN ali če bi EU organizirala svojo interesno sfero, krog držav, podoben nekdanjemu gibanju neuvrščenih. Tako pametna EU še ni, čeprav po zaslugi čezmorskih francoskih departmajev obstajajo ozemlja, otoki v Srednji Ameriki in drugod, z državljani, ki so enakopravni državljani EU. Ob vsem tem bi morali občutiti globoko žalost: zakaj se ravno kot majhna država zaradi nedostojnih predstavnikov nikakor ne moremo odlikovati z modrostjo, spravljivostjo, odprtostjo? Kdo nas je tako preklel? Na to vprašanje vsaj imamo odgovor …

Mirovno gibanje, nekoč najširše in najmočnejše državljansko gibanje na svetu, danes praktično ne obstaja več. V naših krajih je neslavno poniknilo, ko se je začela vojna v Jugoslaviji. Govorim o gibanju, ne o raziskovanju. In vojna nam diha za vratom ali je pred nosom, kakor hočete. Demonstracije proti vojni so te dni potekale samo v Španiji. V Rusiji ni opaziti mirovnega gibanja, kar je morda razumljivo, v EU ne opažajo, da je mirovno gibanje nujno, kar je veliko manj razumljivo. Kako je mogoče, da istočasno na desettisoče ljudi protestira proti cepljenju? Ustavimo se pri zmernem stališču: mirovno gibanje zamuja. Že jutri je lahko bolje.

Volitve, do katerih je zdaj samo še dvomestno število dni, bi morale prinesti odgovore tudi na to ključno vprašanje obstoja. Za zdaj ga ne omenja nihče. V tem trenutku je na politični tržnici toliko drobnega blaga, da tisto najpomembnejše v življenju sedanjih generacij sploh ne pride na pult. Spomnimo se televizijskega intervjuja s predsednikom vlade, ki mu je sledil pogovor z opozicijo. Danes vsem znani prvak džuče novinarstva je lepo prikazal, kakšna bo nova javna televizija, voditeljica pa je grobo prekinjala svoje sogovornike. V nekem trenutku je vztrajala pri "konkretnih" vprašanjih in vprašanje, postavljeno vsakemu posebej, je bilo - ali so za praznične ulične stojnice ali proti njim. Opoziciji so namenjene manj pomembne teme, zlasti če jo je mogoče speljati na tanek led, da izjavi nekaj nepriljubljenega. Kompliment predstavnikom opozicije, bili so vidno zmedeni. Ne, uboga voditeljica, to niso konkretna vprašanja. Konkretna vprašanja so, ali nas bodo preletavale daljinsko vodene rakete (v najboljšem primeru), ali bodo ruski tanki vozili čez naše ozemlje, ali se bodo morali moški skrivati po hišah pred mobilizacijo, ali bomo morali v gozdove. Bomo reševali strokovnjake iz kitajskih zaporov, bomo lahko sploh še kam zbežali? Kje bo parlament, da bo predsednika vlade poklical na odgovornost, ker je vse to izzval? Se nam dogaja sicer običajni kolektivni sindrom, da zaradi nakopičene groze v notranji politiki ne vidimo, kam vodi zunanja politika države, ki si jo je prilastil, v nasprotju z ustavo, zakoni, o manirah že dolgo ne govorimo več, samodržec, dokazano nesposoben komunikacije, diplomacije, snovanja strategij in pametnega predvidevanja? Zato incident s Kitajsko, pred njim pa tisti z Evropskim parlamentom, Rusijo in balkanskimi ne-papirji jasno nakazujejo, da je problem neprimerno večji in bolj tvegan od vsakodnevnega tviterskega česnanja ter preizkušanja malih in velikih trikov za izmikanje vsakršnim pravilom. Regiment po cesti gre …