Kolumna Svetlane Slapšak: Ugasnite televizor!

Vzklik je staromoden, vendar avtentičen: seveda zadostuje že, da preklopimo na drugi program, toda bodite pozorni na tvite, internet, pralni stroj in likalnik - nikoli ne veste, od kod bo izskočil Jože Možina. Tisto, kar se je v soboto, 15. januarja, zvečer zgodilo na javni televiziji v tedenski oddaji Utrip, je škandal državnih razsežnosti. V kolikor toliko normalnih okoliščinah bi Možina po disciplinskem postopku za vedno izginil z ekranov, odgovornost bi si delili uredništvo Dnevnika, ves informativni program in cela televizija, ki bi se morala javno opravičiti občinstvu. Zato je staromodni vzklik pravzaprav nasvet o tem, kaj lahko javnost stori v zelo verjetnem primeru, da se znotraj RVTS ne bo zgodilo nič od zgoraj naštetega. Bojkot, stavka, tožbe, peticije, protesti v obsegu, o kakršnem tisto bitje, ki mu pravimo minister za notranje zadeve, niti ne sanja. V tolikšnem obsegu, da si potem umazana usta in omejeni um ne bosta več mogla izmisliti še hujše in še nizkotnejše žalitve, ampak bosta (začasno) obnemela.

Jože Možina je najprej zmagoslavno napovedal, da se po 15 letih vrača, nato je samega sebe hvalil čez vsako mero, kakor hitro se je oddaja končala, pa je bil menda deležen še številnih dodatnih pohval. Navajati ga nima smisla, posvečati pozornost La Fontainovemu žabcu še manj. No, na žalost je Možina tako jasno pokazal, kako bo jutri videti javna televizija, da se na ta račun ne moremo več niti šaliti: stvarnost je postala satira, a nikomur ni do smeha. Kajti ne gre za osamljen primer socio- in psihopatije v javnem prostoru, ampak za sistem, ki edini ustreza usodno opredeljeni oblasti, ki ima en sam cilj - da obstane. Zato ta oblast nikoli ni razumela očitka, da ne zna komunicirati: kakšno komuniciranje neki, takega koncepta v njihovih glavah preprosto ni. Oblast je enosmerna, vse drugo je prekršek, zločin, motnja, komunikacijo je treba ukiniti, ne ohranjati. Na takih "komunikacijskih" osnovah se pristopa k javni televiziji. In napoved tega je bil močno utripajoči Možina. Utripanje je nekaj, kar je treba dobro natrenirati: še dolgoletna vernica Rosvita Pesek je naredila napako in je v svoji vzhičenosti Janšo na Brdu vprašala tudi po številkah in konkretnih podatkih. Vodja ni vedel in se je popolnoma zapletel, dokler Rosvita Pesek ni končno razumela ter mu zastavila zaželena in dovoljena vprašanja.

Mislim, da je oblikovanje takega javnega medija zločin, enak narodni izdaji. Popolnoma logično, saj so pripadniki SDS in mnogi njeni sateliti narodno izdajo relativizirali, jo zreducirali na frustracijsko tehniko slabih študentov zgodovine in na objekt sreče za najnižje pisune. Zločin je, ker uničuje osnovne pogoje za delovanje države in varnost državljanov, vseh vej oblasti - ter hkrati napada psihično stabilnost prebivalcev in ogroža njihovo zdravje. To je še posebej pomembno za generacijo, ki prvič doživlja transformacijo sistema informiranja v sistem agresivne propagande. Stranke, ki zdaj drvijo v predvolilno tekmo, vendar niso niti SDS niti njeni sateliti, bi morale imeti že od pretekle sobote skupni načrt, kako s pomočjo vseh ravni oblasti, zlasti parlamenta in sodstva, ustaviti izdajo naroda in pridobiti nazaj edini javni medij. Seveda ostane še radio, a tudi ta medij že napadajo sezonski provokatorji in zahtevajo odstop direktorja ... Stranke bi se morale zavedati, da volitve ne bodo imele kakega posebnega smisla, če ne bo prečiščenih vsaj nekaj kanalov objektivnega obveščanja in pomoči volivcem pri odločanju. Danes je tretji dan, ko še ni opaziti nobenih znakov odzivov iz strank. V tako eklatantnem primeru izdaje naroda in informativnega puča bi se moral predsednik države takoj odzvati, tudi če instagram za zdaj ni ogrožen.

Niti malo me ne čudi, da se politična pokrajina in ustrezne institucije ne odzivajo hitro in da se morda sploh ne bodo odzvale. Ali nam lahko pomagajo pobude, v kakršnih smo se v dveh letih dobro izurili? Zagotovo ne. Lahko si predstavljam Radio Kričač na kolesih, plakate, letake s sporočili, radio iz avtomobilov, grafite, "zapasnike" z informativnimi teksti na hrbtni strani, informiranje preko interneta, pse s transparenti, klobuke z ekrani ... Vse to smo že vdeli na ulicah in je v pomembnih trenutkih odigralo informativno vlogo. Šum državljanov ne bo nikoli izginil, toda tisto, kar je res krvavo potrebno, zakonsko zagotovljeno ter uveljavljeno v evropskih in svetovnih praksah, je pravica vseh do informacij, ki so preverjene, hitre, profesionalno pripravljene in objavljene. Kajti če imamo taka informacijska telesa, je s tem zagotovljen prostor svobode za vso domišljijo in duhovitost. Novinarji ter informacijska resnost in odgovornost za vse prebivalce ustvarjajo mrežo varnosti, vzdušje zaupanja in opiranja na resnico ter realne okoliščine, v katerih potem mi vsi drugi uresničujemo, ustvarjamo in ne delamo napak, hkrati pa nas nihče ne spravlja ob pamet. Novinarstvo je leva roka državljanske zavesti, pravilnih odločitev in ob tem nenehni opomnik pismenosti, artikuliranosti in jasnosti. Nima smisla omenjati, da informacija rešuje življenja, tukaj ne govorim o izrednih situacijah. Lažniva propaganda namreč predvsem ogroža življenja. Spomnimo se, da je na začetku verige sporazumevanja pastir, ki je v šali večkrat vzklikal, da prihaja volk, nato pa se, ko je volk zares prišel, na njegovo vzklikanje ni nihče odzval ... Lažniva propaganda uničuje informacijo. Razen tega, da ogroža življenjsko pomembne stvari, ustavne in humane osnove, ima lažniva propaganda tudi mnoge druge grozne lastnosti z dolgotrajnimi posledicami. Med drugim je na primer neznosno dolgočasna; ustvarja oblike vedenja, ki polovico prebivalstva spreminjajo v brezpravne sužnje, drugo polovico pa v krvoločne čuvaje; omejuje vse vrste radosti. Na koncu nas žalijo modro nebo, zelena trava in pisano cvetje, saj takoj pomislimo, kje smo in v kaj se vračamo. Niti do pesmi nam ni več, ker so tiste najboljše praviloma prepovedane, druge pa so Pirkovičeve. Skratka zamenjava informativne mreže s propagando se nikakor ne bi smela zgoditi. A se pravkar dogaja.

Nekdo bi morda rekel, da je vse skupaj pretiravanje: vendarle gre za incident nesposobnega novinarja in še slabšega zgodovinarja, ki je vse v življenju dosegel po zaslugi političnega prilizovanja: to smo videli že nič kolikokrat ... V določeni meri je pripomba točna, toda Možina je svoj izpad napovedal, pohvalil in poudaril, da gre za zgodovinski trenutek - po 15-letnem trpljenju desnice v boju za spremembe - ko lahko razglasi zmago. Nič več ne bo kot prej, Možina je objavil informativni puč, novo dobo, Novi Jeruzalem. Uveden je bil slovenski džuče (Juche). Naj spomnim, tako se je imenovalo gibanje, socialno, ideološko, kulturno, ki ga je uvedel nesmrtni Kim Il Sung, prednik današnjega severnokorejskega vladarja. V izvirni različici ga je sestavljalo deset pravil, ki so se vsa nanašala na ohranitev, spremljanje in pokoravanje zamislim Kim Il Sunga. V pravilih ni nič drugega, ni ideologije, ni praktičnih navodil, samo pokoravanje, natančno zasnovano. Ime Kim Il Sunga je zapisano v vsakem pravilu. Domačo džuče grupacijo odlikujejo enake lastnosti, le da namesto jasnih zapovedi obstaja program, ki ga nihče ne bere, še manj pa se ga drži. Ta ista grupacija vztrajno krivi vse, kar je drugačno, in vztrajno pošilja na sto tisoče drugače mislečih v ... Severno Korejo. Jože Možina je razkril, da pravila vseeno obstajajo, le da niso napisana, toda on jih pozna. Njegova patološka samoprepričanost je zadnji alarm, na katerega bi se morali odzvati, ker ima lahko resne posledice: vprašanje je, koliko takih možnosti bomo še imeli in kako težke bodo postale okoliščine odzivanja. Obstajajo tudi druge, tolažilne možnosti: RTVS ni edina televizija (in radio), kdor ne mara vsakdanjih intervjujev z vodjo, veselega poskakovanja, obscenih šal in propadlih opernih pevk, ki prepevajo očenaš, bo preklopil drugam, na internetu je dovolj informacij. Ni netočno, vendar je lažno: končni rezultat je izguba lastnih in splošnih družbenih kriterijev za laž in manipulacijo, pri nekaterih tudi izguba občutka za realnost, popolna politična in državljanska apatičnost. K vsemu temu je treba prišteti še strah, tako eksistencialnega kot vsakega drugega. Ter strašljivo izkušnjo, da so se v novejši zgodovini skoraj vedno državljani sami v okvirih parlamentarne demokracije večinsko odločali za to, da so postali pokorni, brezvoljni pripadniki kolektiva z opranimi možgani. Konec koncev, čemu bi v normalnih okoliščinah periodične zamenjave ali ohranjanja iste oblasti služila Možinova grozeča napoved, ki se nanaša na cele generacije?

In zato se je treba boriti do konca: nobene oblike demokracije, tudi možne bodoče, neposredne ne more biti brez enake pravice do informiranosti, dostopnosti vseh medijev vsem, odgovorne informativne službe, profesionalno preverjene in etično neoporečne ter v celoti plačane z državno-družbenimi sredstvi. Taki novinarji ne smejo biti negotovi in ekonomsko nepreskrbljeni, od družbe morajo prejemati primerno nagrado za tisto, kar ji dajejo: zanesljivost preverjenih dejstev in svobodo razmišljanja o teh dejstvih. Naj bo zaposlovanje novinarjev težko, vendar naj ostane edina prava možnost za novinarstvo. Svobodni novinarji, finančno neodvisni, nepovezani z medijskimi hišami, so samo izredno dopolnilo k taki organizaciji, ki jo nedvomno lahko ohranja samo zrela, mirna, razumna državna oblast.