Kolumna Svetlane Slapšak: Državni dan krivice

Nemci so po drugi svetovni vojni začeli ozaveščati o krivicah in prevzemati odgovornost približno deset let pozneje, tako da je bila petnajst do dvajset let po vojni odgovornost kolektivno sprejeta stvar, tisti pa, ki tega niso sprejeli, so bili lahko tudi kazensko preganjani. Zakaj Slovenija potrebuje več kot trideset let, s tem da se proces pravzaprav sploh še začel ni? Bo zadostovalo Pahorjevo javno opravičilo? Zakaj so izbrisani sploh morali iskati pravico na sodiščih (vse do evropskega), in to na svoje stroške, namesto da bi država sama poravnala svoje dolgove, potem ko je priznala svoje grehe? Je bil izbris vojni zločin? Kako zlahka je bila kršena ustava, ki je tedaj obstajala komaj dve leti? In kako so lahko državni organi dovolili sramotni referendum, na katerem so bile žrtve (spet neustavno) javno ponižane?

Na državni dan krivice se ne bo zgodilo ali javno povedalo nič takega, kar bi lahko nakazalo odgovor na ta vprašanja, vsaj ne na uradni ravni. Toda to je tudi dan, ko zbiranje ni več uradno prepovedano niti omejeno. Oglasili se bodo torej tisti, ki o tem govorijo in zahtevajo odgovornost že osemindvajset let. Brali bodo drugačno poezijo in prepevali drugačne pesmi, mahali bodo z drugimi zastavami. Javni in drugi mediji, ki so pod drugimi in drugačnimi vladami dovolili, da so nedostojni posamezniki žalili izbrisane, lahko zdaj le ugotovijo, da je to medtem postalo prevladujoč javni govor, od vlade do najnižje vladne sodrge. Pa vendarle bi bilo ob vsem tem najhujše, če bi bil državni dan krivice tudi dan molka … Zato je hvalevredno, da so glavni mediji pred državnim dnevom krivice objavili serijo člankov z življenjskimi zgodbami izbrisanih, njihovih otrok, z analizami, podatki in - z veliko mero dostojanstva.

Izbrisani, kolikor jih je še ostalo, in kolateralne žrtve (teh je vsaj sto tisoč, če štejemo tudi družinske člane in druge ljudi, ki so jim bili blizu), danes zahtevajo samo človeški minimum - da družba ne bi pozabila nanje, da bi bili omenjeni v učbenikih, da se jim nekdo na visokem položaju javno opraviči. Trenutna oblast se skoraj zagotovo ni sposobna zamisliti nad minimumom. Kako bi se sploh lahko, če pa se ni sposobna zamisliti nad ničimer? Zanje je že molk preveč; že zajemajo sapo, da bodo lahko žalili tudi v dneh pred državnim dnevom krivice.

Tisti, ki nikakor ne more utihniti, si je našel novega sovražnika širokega spektra, NVO. Ljudje, ki so se junaško spopadali z domačimi in evropskimi razpisi, se prebijali skozi birokratska pravila, zapravili leta zaradi ene vejice zunaj formularja, krčili in krajšali, kjerkoli so lahko, ter v ostri konkurenci podobnih, prej poražencev kot zmagovalcev, občasno našli slamico in se je oprijeli za določen čas, so zdaj razglašeni za pijavke, parazite in na koncu še za kradljivce denarja iz narodovega in seveda Janševega žepa. Naj spomnim, da mora cela ta populacija v nasprotju z vodjo dokazovati, da je vsak evro koristno porabila, hkrati pa mora še nekaj let hraniti dokumentacijo, če bi komu slučajno prišlo na misel, da bi zadeve ponovno preveril. Spomnim se, da je moral Kulturni center Danilo Kiš (seveda omenjen na spisku iz vodjevega tvita), v katerem sem aktivna, kar trikrat popraviti finančno poročilo zaradi napake na računu iz Mercatorja, ker je blagajničarka vtipkala za 0,33 evra nižjo ceno za plastične kozarce; njeno napako smo popravili, toda strošek pojasnila je znašal najmanj pet evrov. Zdaj vsaj vem, zakaj sem pijavka in za koliko sem oškodovala tako narod kot vodjo samega.

Bes do prekarcev, samostojnih kulturnih delavcev, neodvisnih, nezavarovanih, revnih, vključno z izbrisanimi kot najpomembnejšim primerom, ter prelaganje krivde nanje sta popolnoma razumljiva. Nova oblast ne more biti zadovoljna samo s posameznimi krivci, običajnimi osumljenci ter zgodovinsko in simbolno pomembnimi liki, kot je Pavel Gantar; oblast potrebuje maso, število, množico, ki bo napolnila "kazenska taborišča" (formulacija je bila večkrat zapisana v komentarjih vodjevih medijev). Če že nič drugega, zdaj vemo, da se je v teh komentarjih izražena norost že večkrat udejanjila v prispevkih in da je notranja izmenjava idej med komentatorji in pisci člankov stalna in plodna. Po drugi strani so najbolj tlačeni in najpogosteje kaznovani na protestih najbolj glasni, med njimi pa se najbolje in najbolj precizno oglašajo prav predrzneži in pijavke iz kulture in znanosti. Oni so krivi, da se tokovi metafor, simbolov in hiperbol srečujejo z logiko, ob njej pa se te figure najpogosteje spotaknejo in razbijejo na prafaktorje, ob javni sramoti njihovih avtorjev. Zato je za oblast ključno, da na kakršenkoli način vzpostavi javni molk, tako da lahko njena sporočila brez ovir pridejo do pravih naslovnikov. Medtem ko leva roka kaznuje, omejuje, utišuje in pripravlja fizično odstranitev potencialno glasnih, desna roka namešča Pirkovič & Comp (simbolno ime), kjerkoli lahko. Poskušajmo to pojasniti na očitnem primeru. Poslanka Alenka Jeraj je pred natanko enim letom (25. 2. 2021) objavila tvit pod lažnim imenom kopriva60918021. Uradno se predstavlja kot "poslanka v DZ RS, predsednica Društva Fran Govekar Ig, mama, pesnica, režiserka, odbojkarica, smučarka, optimistka". Neuradno kot kopriva ocenjuje:

"Ko je to ministrstvo za zdravje prevzel premier, naš voditelj Janez Janša, je epidemija v Sloveniji in celo širše izvodenela v dveh tednih. S svojo pojavnostjo je rešil tisočero življenj. Njegov pogled in karizma zdravita duha naroda."

Ista dvojna osebnost je nedavno na javni televiziji ponovila mnenje, da je geslo Smrt janšizmu! grožnja s smrtjo realnemu Janezu Janši. Če primerjamo ti dve izjavi, lahko sklenemo, da sta povsem usklajeni in da izražata isto transgresivnost med zamišljenim (metaforičnim, simbolnim) in stvarnim. Če Janša ustavlja epidemijo s svojo "pojavnostjo", s svojim pogledom in karizmo, zdravi tudi zunaj meja države, če se zdravljenje nanaša tako na duha kot na telo, potem ni nobenega dvoma, da je grožnja janšizmu, pojmu, ki združuje vse to, nedvomno grožnja tudi osebi s tem imenom. Priznam, da ob takšnem sklepu določene nejasnosti ostajajo, toda spomnite se samo razprav o očetu, sinu in duhu in da so male besede, ki označujejo velike pojme, v preteklosti razdvojile cele cerkve.

Poslanka vstopa na področja refleksije največjih mislecev, in tu se s svojimi mnogoterimi talenti odlično znajde. Njene izjave odpirajo vprašanja daleč onkraj današnje politične in družbene realnosti.

Morda najbolj zanimiv za nadaljnjo refleksijo je pojem "pojavnost". Ta bi namreč pomenil, da poleg pojave Janše, dostopne našim telesnim čutilom, obstaja tudi nepojavnost Janše, njegova duhovna oblika, janšizem, ki se prikazuje samo redkim izbranim, in zato so ti tako globoko zaskrbljeni za njegovo varnost. Priznam, da sem se prej tudi sama večkrat ujela v past in sem janšizem v sferi pojavnosti napačno tolmačila kot zgolj politični, družbeni, tudi psihološki problem. Po zaslugi razkritij omenjene poslanke zdaj vidim, da je treba na janšizem po najbližjem paralelizmu gledati tako kot na denimo budizem. Nirvano, globoko meditacijo in molk v primeru janšizma zamenja neprekinjen tok razmišljanj in izpovedi, izražen v tvitanju. Tako dinamičen, v osnovi dialoški in dialektični model razlage lahko izvira samo iz duhovnosti odbojkarice, medtem ko bi lahko smelost interpretacije "našega vodje" izvirala iz prakse smuka.

Janšizem tako vključuje duhovno sfero, toda ta je sestavljena tudi iz izkustvenih tehnik, medtem ko po drugi strani realna sfera dejavnosti kaže globoko povezanost z duhovnostjo. Toda ostaja določen dvom. Če tako strukturiran janšizem postavlja okvir in izpolnjuje vsebino nacionalnega - česar poslanka začuda ne poudarja -, se zastavlja vprašanje, zakaj Janša zdravi tudi zunaj meja Slovenije. Lahko domnevamo, da Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška iz ljubosumja skrivajo blagodejne učinke njegovega zdravljenja, toda to ostaja predmet bodočih raziskav teoretikov in zgodovinarjev janšizma. Če raziskujemo motiv Janševega nesebičnega razsipavanja zdravilske moči, se moramo po drugi strani vprašati, zakaj ni te moči osredotočil samo na Slovence in s tem za vsaj polovico zmanjšal števila umrlih med epidemijo. Ena domneva se glasi, da so tisti višek umrlih Neslovenci. Druga pa, da moč zdravljenja ni popolnoma pod nadzorom duhovnega bitja, kar bi na podlagi ekspertize poslanke sicer izključila. Tretja domneva se glasi, da omenjeno širjenje čez meje ni enakomerno razporejeno, ampak je bilo usmerjeno predvsem čez eno mejo, madžarsko. Vzajemno izmenjevanje pohval in daril na najvišjem nivoju bi podpiralo tako možnost interpretacije. Na žalost tisti "širše" ne moremo avtomatično uporabiti za celo EU, ker se predsedovanje evropskemu svetu tedaj, ko je poslanka tvitala, še ni začelo; toda to je dejansko popolnoma formalistično razumljen razlog. Povsem mogoče je, da je zdravilec deloval kontinentalno.

Skrajni čas je torej, da začnemo o janšizmu razmišljati drugače. Če razširimo vidike in se prepustimo neizogibni realnosti in duhovnosti, polni obljub, se bomo bolje odzivali na pojave, ki sem jih omenila na začetku - na državni dan krivice in vse drugo. Pristopimo k temu odbojkarsko in odbijmo vsako žogo ter smučarsko in se poženimo z vso hitrostjo. In razumimo resno Smrt janšizmu!