Kolumna Svetlane Slapšak: Očitnost

Sram ostaja državljanom, ti ga pravzaprav edini občutijo: na sram pravzaprav že gledamo kot na pojav iz preteklosti, ki je več ni. Umanjkanje posledic in kazni, danes to razumemo, je pravzaprav priprava na nekaznivost istih teh oseb, te iste oblasti v bližnji in trajni prihodnosti. Pa lahko kaj seže onkraj nemočnega razburjanja? Ali še obstaja kaj, kar nas lahko tako globoko prizadene, da res začutimo, da smo še živi, in občutimo potrebo po delovanju? Med opazovanjem ljudi okoli sebe in poslušanjem njihovih pričevanj sem prišla do ugotovitve, da ima lahko tak učinek samo še ena stvar – očitnost. Oblast namreč meni, da z očitnostjo svojih dejanj uspešno dokazuje svojo moč. Hkrati meni, da laž nima več nobene druge funkcije razen okrasno/zabavne, zato vsakomur prepušča, da z njo počne, kar želi. Skrajni primer je hojsanje. Morda še boljši je, ko Janšev tisk omenja "prestitutke" (in ne prostitutke) v zvezi z nekim sojenjem, na katerem se Janša ne pojavi z "dokazom" - posnetkom rezultata (hitrega?) testa. Ne, tukaj res ne gre več za laž, ampak za očitnost, ob kateri človeku zastane in zaledeni sapa. Primerov je veliko, naj navedem še enega: prvi poskus, da bi pred nekaj leti sprožili afero z Maslešo, je bil trač s sodnikom Zobcem, ki je za sosednjo mizo v kavarni in v družbi svoje soproge "slišal" neko strašno Masleševo izjavo. Ta isti Zobec zdaj prevzema vlogo objektivnega premišljevalca v aferi, ki jo je zrežiral nekdo iz naplavin Nove24TV. Soproga pa je med sojenjem Janši zaradi žaljenja novinark uspešno upočasnila sodni postopek, da bi primer zastaral …

Tak popolnoma telesni učinek so imele litanije predsednika Prešernovega sklada, likovnega teoretika Jožefa Muhoviča na proslavi ob kulturnem prazniku, na kateri so prve vrste končno zapolnili tisti, ki žive kulture prej na slavnostni predstavi niso priznavali in raje gledajo njeno truplo, kako se vlači po odru. Govornik je kulturo blago, vendar jasno opozoril, da ni njena naloga popravljati, kritizirati (upor, bog ne daj, niti ni omenjen), ampak naj služi kot tolažba, torej zabava, zaslepitev. Logično, v državi, kjer so poniževanje, prepovedovanje in kaznovanje priljubljeno sredstvo oblasti, pametni v kulturi poslušajo, vsi drugi so nori, neprilagojeni, paraziti in nenaši. In lačni. Uglajene besede govornika so bile izgovorjene pred kasto, ki niti malo več ne skriva, da je cilj take kulture zatrtje vsega, kar ji preprečuje, da bi bila v tolažbo: tukaj so obskurni policist, ki ne prenese ironije, ugledni živinorejec, ki ga ne moti lakota drugih, urar, ki rad določa, kaj je umetnost (kazalci so mu v pomoč), ter končno profesor, ki mu je kultura pripadla kot resor, ker je že dokazal, da jo od vseh v kasti najbolj sovraži. Očitnost je razvidna na vseh njihovih strogo resnih obrazih – tako so jih učili, da se morajo držati na državnih prireditvah. Smejijo se prejemniki nagrad, nekateri povsem upravičeno. Kordoni policistov, helikopter in drugi očitni instrumenti preprečujejo izpade okoli kulturnega centra in dopolnjujejo očitnost.

Ne le da v primeru kulturnega praznika zamujam, ampak še ponavljam stališča drugih. Bi vam bilo ljubše, da omenim očitnost intervjuja Jožeta Možine z Ernestom Petričem? Večina si še ni opomogla od grožnje, da bi morda hotel postati predsednik države! In status njegovega laganja o incidentu s protestniki je enak – sploh ni več pomemben, lahkotnost je izrazita.

Očitnost ima tudi nekaj dobrih posledic. Laž ni več skrbno zapakirana, je surova, prostaška in grda, brez vsakega licemerja, okoli nje se nihče več ne trudi. Posledično odpade zelo pomemben učinek nenehnega laganja, da ponavljanje utrjuje laž. V javnosti se nihče več niti ne ozira na obrabljeno laž in na ponavljanje. To nedvomno ni dobro za negovanje ali razvijanje argumentacije, vendar je smiselno v procesu postopnega potiskanja laganja v preteklost ter zanikanja njegove uspešnosti v javnosti in politiki. Čas igra pri tem ključno vlogo in morda bo res pokazal, da je bil uspeh laganja kratkotrajen. Sicer pa soočanje z očitnostjo nedvomno krepi pogum.

Nekoč je bila prav očitnost neprijetna, celo neuporabna, zlasti v javnem govoru, medtem ko je bilo vse drugo sprejemljivo. Koliko časa je bilo potrebnega, da so bili izbrisani sploh omenjeni? Leta 1995 je bil v nekaj svetovnih medijih, tudi v Mladini, objavljen intervju z Žižkom, v katerem je javnosti in meni osebno (navedel me je z imenom in priimkom) zastavil vprašanje: Zakaj sem sploh zaprosila za slovensko državljanstvo?. To je zvenelo kot javna ovadba in poziv, da pristojni ponovno preučijo moje državljanstvo in mi ga morebiti odvzamejo. V kontekstu tedanjih napadov na izbrisane, med katerimi mene ni bilo, je bilo to razumljivo in zamolčano, ker je bilo tedaj očitnost težko prenašati. Edini pravi odgovor na Žižkovo vprašanje se je glasil, da sem za državljanstvo zaprosila zato, da bi lahko živela s svojim možem. Tedaj si tega nihče ni upal javno povedati – niti Žižkov krog, v katerem se je na veliko pisalo o ljubezni, niti drugi. Ne, očitnost pravzaprav ni imela pravice obstajati. Tedaj še ni bilo mogoče slutiti popolne degradacije javnega govora, licemerja je bilo v izobilju, molk je bil priljubljena rešitev, če človek ni imel niti poguma niti etičnih standardov. Vzporedni proizvod take situacije je bila toleranca do laži, zasnovana v ležernosti in neodgovornosti, vendar tudi v prepričanosti, da v osnovi oblasti vendarle obstaja razum. Ko je predsednik Drnovšek izrazil iskreno zgražanje nad sovražniki Romov v Ambrusu, je postalo jasno, da se zmanjšuje ali prostor za razum ali razum sam.

Ambiciozni program goebbelsovske propagande, ki ga je SDS začela uresničevati pred več kot petimi leti, ni očitnosti namenjal nobene pozornosti. Laž na laž in neštetokrat ponovljena ista laž je bil princip, ki je na videz lahko deloval in se neskončno reproduciral. Vse do nedavnega se je zdelo, da so laži in toleriranje laži popolnoma usklajene. No, potem je počilo. Lažnivci so se utrudili, celo tisti najbolj blebetavi, usmerjanje laži pa je nenehno variiralo, odvisno od cilja ali sovražnika v določenem političnem trenutku ali odvisno od razpoloženja Janeza Janše, edinega delujočega strankarskega organa SDS. Tako smo dobili hiperprodukcijo medsebojno konfliktnih laži, tudi ko je bil avtor laži isti. Utrujenost lažnivcev je postajala vse bolj vidna, vse dokler večina, očitno spontano, na koncu ni sprejela očitnosti, gole resnice o tem, kar bi rad govoreči subjekt hotel zase, za stranko, za denar in za Janšo. Era očitnosti traja že nekaj časa.

Poiščimo v tem še kakšno prednost: očitnost se je pojavila v neugodnem času, pred volitvami. Zdaj je res vprašljivo, ali bi lahko katerakoli laž delovala v tako kratkem času in ob vsesplošni izgubi zanimanja za laži. Morda se bodo ponavljale stare in obrabljene, nedvomno bodo prevladovali napadi ad hominem. Toda ti izgubljajo svojo moč z množenjem, ki se zdi med predvolilno mrzlico neizogibno. Tisto, na kar se lahko sedanja oblast še zanese, so darilca, ki pa so nedvomno v domeni očitnosti. Tukaj veljajo zadnje besede grofa Monte Crista: "Čakati in upati." Očitnost je pokvarila načrte novim urednikom informativnega programa javne televizije, katerim se je že zdelo, da so vse prelisičili z dosledno razdelitvijo na desne in leve prispevke. Izkazalo se je namreč, da je prava razlika med njimi v profesionalnosti in kakovosti: desni prispevki so amaterski in bebavi, levi pa v okviru profesionalnih standardov ali še višje. Več ko bo te notranje shizofrenije, bolje bo za občinstvo, ki ve, kaj je očitnost. Po drugi strani pa so novi gospodarji izrazito nezadovoljni: oni bi radi samo svoje, samo eno, fatalno obogateno ekipo Rebernik-Možina-Pirkovič-golman Rončević s še najmanj desetimi lajavci, ustrahovalci in bandži-skakalci. Paradoks očitnosti neizogibno vodi k modelu obveščanja izpred pol stoletja: nihče živ ni gledal informativnih programov, niti oblast sama, zato je to ostalo posel nižjih opazovalcev, ki so dopolnjevali fascikle z ovadbami. Toda sedanja oblast je pozabila na eno podrobnost – očitnost enako deluje tudi na komercialnih televizijah, vseeno koliko jih ostane po madžarskem šopingu, sploh pa ko se pojavi prva neodvisna!

Kaj očitnost pomeni na drugi strani, na tisti, katere cilj je zamenjava sedanje oblasti, vidimo v zbiranju celotnega pola, ki daleč presega koalicijo. Toda ta vidik stvari je predvidljiv in je torej manj zanimiv od razvoja očitnosti gibanja odpora. Tukaj ne mislim samo na politične uspehe in izrazite nove simpatije javnosti, ampak na notranjo strukturo in spremembe vedenja. Protesti nikoli niso izgubili duha in duhovitosti, le zima je zmanjšala število udeležencev. Brez jasnega razloga, ravno v teh pogojih, so se obiskovalci začeli nenadoma množiti, zabava pa postaja vse bolj kakovostna. Eden od razlogov, če že ne najpomembnejši, je porast očitnosti v javnosti. Pot do smeha je postala veliko krajša, reakcije občinstva bolj neposredne, veselje se je povečalo, ne le zaradi bližajočega se pusta. Usta postajajo "mastna" med stikom z očitnostjo. S pomočjo kulture, tokrat razstave fotografij, protest postane institucija. Nomadska narava protestov se je pokazala z operativnostjo in spominjanjem, na fotografijah. Veliko je še kant za smeti, ki lahko postanejo govorniški odri.