Znanstveno dokazano je, da zlata ribica prepozna tistega, ki ji daje hrano, in si stvari zapomni tudi do pet mesecev, skratka, da je žrtev predsodkov o svojem kratkem spominu, ki jih mnogi uporabljajo, ne da bi se prepričali o njihovi resničnosti. Toda moj namen ni le rehabilitirati zlate ribice, ampak opozoriti na nekatere visoke javne predstavnike, ki izkazujejo prave lastnosti zlate ribice - prepoznajo podobo tistega, ki jih hrani, in njihov spomin traja pet mesecev. V tem primeru je zanimivo to, da je eden tudi zares lastnik zlate ribice, drugi pa profesor znanosti o spominu - zgodovine. Dve zelo reprezentativni zlati ribici, bi lahko rekli. O tem, da sta povezani oziroma duet, tudi ni nobenega dvoma.
Predsednik Pahor je bil v Bologni ovenčan z univerzitetnim priznanjem. Ob tem je podal nenavadno definicijo in opis dialoga. S tem, kar je dejal, bi padel na prvem izpitu ali seminarski razpravi na kateremkoli študiju humanistike. Dialog je po njegovem mnenju izmenjava mnenj s spoštovanjem sogovornikovega mnenja in kompromisom kot najboljšim možnim rezultatom. Ne, ni; udeleženci dialoga morajo biti približno enako opremljeni z znanjem in argumenti, da do dialoga sploh lahko pride. Cilj dialoga je, da zmagajo boljši argumenti. Spoštovanje sogovornika je samoumevna vljudnost, toda spoštovanje sogovornikovega mnenja je možno samo tedaj, če sogovornik … misli in se zna izražati. Ali bo nekdo z znanjem vljuden do budale brez znanja, dejansko ni pomembno. Kompromis se v praksi zgodi po dialogu, neodvisno od zmage boljšega argumenta. Z drugimi besedami povedano, predsednik se je vrtel okoli teme in niti enkrat ni izrekel ničesar, kar bi bilo mogoče razumeti kot osnovno definicijo dialoga. V Bologni na žalost ne vedo, kako to pri nas poteka, ko predsednik povabi "dve strani" ter z resnim obrazom spremlja, kako eni gobezdajo in žalijo, preden sklene, da je bila strpnost dosežena, in se z vsemi fotografira. Toda predsednik jim je v obraz povedal, da je dialog samo forma, da sploh ni pomembno, če ena stran nima niti znanja niti argumentov, da je vse stvar političnega mešetarjenja in da njega osebno pravzaprav ne briga, kaj se zares dogaja v njegovi državi. Dejansko se vede kot zlata ribica: ve, kdo je gospodar, in se spomni, kaj mora reči, da bi ohranil odnos oziroma ostal v svojem akvariju.
Če se tako vede predsednik republike, zakaj se ne bi tudi ministri? Na primer minister za kulturo, znan po zdiranju na opozicijo in trditvah, da ta (kolektivno) ničesar ne ve, kakor tudi po drugih podvigih. Najnovejši primer je njegovo zaradi drugih in pomembnejših obveznosti kratko ukvarjanje s kulturo v ustreznem parlamentarnem odboru. Minister je energično pritrdil na desnici in v njenih medijih široko uveljavljeni neumnosti, da so vsi -izmi - fašizem, nacizem in komunizem - enaki. Ker je obsodil vse totalitarizme, ne vidi razloga, da bi moral posebej obsoditi tudi neonaciste, še zlasti pa ne, zakaj ne bi smel neonacistom dodeljevati statusov in privilegijev. Nekako se mi zdi, da ne bi z enako ekvidistanco pomagal Društvu za ohranjanje tradicionalnih socialističnih vrednot; to nakazuje, da morda še ne razumem enostavnih pravil vedenja zlatih ribic. Minister se, če že nič drugega, očitno ne spomni svojih socialističnih let.
Nekako se mi zdi, da minister ne bi z enako ekvidistanco pomagal Društvu za ohranjanje tradicionalnih socialističnih vrednot; to nakazuje, da morda še ne razumem enostavnih pravil vedenja zlatih ribic. Minister se, če že nič drugega, očitno ne spomni svojih socialističnih let
Pa dajmo, ponovimo - spomin zadnjih petih mesecev. V prvem primeru gre samo za ponavljanje enakega obrazca, ki se obnavlja vsakih pet mesecev, v drugem pa za nekaj, kar je bilo v zadnjih petih mesecih s pomočjo Janševega medijskega centra dejansko neskončno ponavljano. To je obupana poteza in infantilna ekstaza - upravičeni dvomi in obtožbe se prenesejo na tistega, ki si je drznil nekaj pripomniti. Torej, levi fašizem in levi fašisti, končna faza neumnosti, ki vse izenačuje, da bi zaščitila svoje. Ampak s tem, da vse levo izenačujejo s fašizmom, dokazuje le to, da je fašizem/nacizem nedvomno najhujši. Če vsi totalitarizmi torej niso enaki, ampak obstajajo hujši, zakaj tiste manj hude preprosto ne označijo za socializem/komunizem? Zato, ker vedo, da lažejo, in ker se bojijo socialistov/komunistov. Vrhunec sledi, ko minister obtoži Antifo, ki je antifašistično gibanje. Totalitaristi (seveda tudi teroristi) so samo zato, ker so antifašisti. Usodnih pet mesecev je zaznamovalo samouničenje recepta, ki se je zdel dober, vsaj desnici. Z levim fašizmom in zamolčevanjem socializma/komunizma, natančneje s strahom pred njim, so pokazali, da javno mnenje ne sprejema te najnovejše propagandne manipulacije. Ko ta pride iz ust zgodovinarja, ki poleg vsega tega nima živcev za ministra, je skrajni čas, da vsebino akvarija skupaj z zlato ribico zlijemo v kanalizacijo.
Ni posebno smiselno dokazovati, da vsi totalitarizmi niso enaki, to hladno, vendar le v primeru skrajne nuje pojasnijo resnično ugledni zgodovinarji. Gre namreč za temo, ki zahteva interdisciplinarnost, znanstveno natančnost in teoretsko pripravo, da o obilici preverjenih dokumentov niti ne govorimo. Po drugi strani pa pri večini preprostih ljudi izziva podobno bazično antifašistično reakcijo. Spremeniti to stanje je preveč ambiciozna naloga.
Bitka je bila za desnico izgubljena, ko se je začelo dokazovanje, da Smrt janšizmu! pomeni grožnjo s smrtjo Janši, da pomeni tresenje policijske ograde napad na parlament, da je špricanje z vodno pištolo napad na življenje, da je zažiganje kartonskih stolov enako kot zažiganje knjig, da rdeča barva pomeni prelito kri Mitje Iršiča, Alenke Gotar in drugih mučenikov desnice itd. Pravi, redki in odporu tuji incidenti pri tem niso bili resno preiskani, denimo napad na novinarja, ki je pristal v bolnišnici. To strašljivo odlepljanje od realnosti je bilo podprto s tviti, ogromno količino agresivnih norosti, izjav na ravni otroškega vrtca, vojaške menze, zaporniškega dvorišča ali podeželske gostilne. In da so bile stvari še hujše, je vsaka od teh izjav in spremljevalnih gest imela samo en namen - dokazovanje pripadnosti. Tako smo na vsesplošno sramoto videli elegantne dame, matere iz tradicionalnih družin, kako izjave, ki ponižujejo ženske, onesrečujejo otroke in dolivajo olje na ogenj - zamolčujejo, jim prikimavajo ali jih glasno branijo. Priznam, včasih se bolj razburim, ko se soočim z žensko politično pokvarjenostjo - čeprav je prav to močan dokaz, da kvote (50/50 odstotkov) morajo obstajati …
Tudi sama se sprašujem, zakaj v taki situaciji sploh posvečam kakršnokoli pozornost zlatima ribicama, ki prepoznata svojega gospodarja in se spomnita stvari do pet mesecev. Nista niti hujši niti boljši od drugih v skupini, ampak se nedvomno vedeta, kot da sta boljši od sardin. To sta vendar najelitnejša položaja v državi. Eden svetuje, naj spoštujemo mnenje sogovornika v dialogu, recimo neonacista, drugi bi neonacistom dal priložnost, da pokažejo, da so boljši od socialistov/komunistov. Pa bi od njiju pričakovali predvsem to, da končno zapreta usta neonacistom oziroma zaščitita obstoječe zakone ter jih po potrebi, in ta je zdaj izrazita, zaostrita.
Predsednika smo v glavnem odpisali kot resno temo, kar nakazuje tudi njegova priljubljenost pri tetah. No, vsaj miške ga ne marajo. Kar se ministra tiče, se je izkazalo, da je zanj najhujši strup, če se mu zastavi razumno vprašanje - ob ničemer drugem ne pobesni bolj. Zato v nasprotju s prvim ni primeren za fotografiranje. Njegov bes, ki ga spremljajo res impresivne vokalne in telesne reakcije, nas prestavi v stanje zaledenelega čudenja in nam hkrati odpre pogled v brezno notranjih problemov, ki jih lahko ima taka zlata ribica. V tolažbo nam je, da lahko to traja samo še pet mesecev, če štejemo od zadnjega izpada.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
