Glede na načrt, ki ga je predstavila pobuda Glas ljudstva, se zdi to jutro čisto blizu. Do zdaj se je povezalo kakšnih petdeset organizacij, kmalu pa naj bi se jih še več, da bi storilo nekaj, kar bi bila sicer osnovna dolžnost poslancev v parlamentu: da preverijo želje in potrebe državljanov ter jih pred volitvami prenesejo strankam, parlamentu in javnosti. Spomnimo se, da poslanci prejemajo dodaten in ne majhen denar prav za to, da bi počeli, kar pravkar namesto njih počnejo prostovoljci, in to zastonj.
Morda nismo popolnoma razumeli zgodovinskega pomena referenduma o vodah: zdaj je prišel trenutek, da dojamemo, kaj vse nam je prinesel in kako lahko take akcije, ki jih vodijo predvsem mladi, spremenijo temelje politike države. Glas ljudstva je preliminarno preveril javno mnenje, vsaj tistih ljudi, ki so očitno najbolj zainteresirani za spremembe, ter sklenil, da ne le, da je smiselno, ampak da obstaja tudi dober način, da državljane v čim večjem številu angažira naprej, in se spravil na delo. Niti malo ne dvomim, da bo glavna gonilna sila na naslednjih volitvah, pri čemer mu na samih volitvah sploh ni treba sodelovati! Samo v mesecu dni živahne akcije je Glas ljudstva sesul nekatera od prepričanj dežurnih velikanov misli, vse te črne napovedi, vnaprejšnje zavračanje levih idej, pljuvanje z desne in na splošno iz uglednega, močnega, vplivnega sveta, v katerem prevladujejo starci in pobalinski tipi srednjih let, pretežno moškega spola.
Prva velika zabloda, s katero kot napihnjene žabe nastopajo modreci (in modrijanke), zlasti tisti "analitiki" (ker so dvakrat nekaj bleknili v nekem mediju) z vseh političnih polov, je ta, da ne bo šlo brez nasilja. Neumnost! Seveda se da in se mora brez nasilja: z desne strani ne grozi nič resnega, ker je Janša, kar se je že tolikokrat izkazalo, strahopetec in popolnoma nesposoben v vlogi stratega. Z leve strani še ni čas, da bi šli v gozdove, in ni nobene potrebe napihovati strah pred človekom, ki se ni nikoli naučil misliti. Povsem pragmatično si je težko predstavljati frontalno delovanje policije in vojske proti ljudstvu, celo če so na čelu obeh sociopati. Kar se tiče neonacističnih skupin, bi zadevo rešilo nekaj manjših zakonodajnih in preciznih disciplinsko-sodnih potez pa ustanovitev centra za psihološko pomoč in prevzgojo takšnih. Izkušnje za neonaciste specializiranih nemških centrov nakazujejo, da je to lahko uspešna rešitev.
Težko, da za državljana danes obstaja boljši občutek, kakor da vidi, da se zanj/zanjo nekdo zanima, da ga skrbi zanjo/zanj in ga/jo povpraša za mnenje in da so to večinoma mladi in požrtvovalni ljudje, na katere se najpogosteje izliva nesmiselni gnev, ko je treba v družbi nekoga za nekaj obtožiti
Druga velika zabloda je, da so glavni igralci v politični tekmi stranke. Kako nesmiselno je ocenjevati možno število članstva (od ena do deset?) ob popolnoma propadlih in neartikuliranih figurah, kot so Počivalšek, Zorčič, Kovšca, Pivčeva, Jelinčič, Perič in drugi iz galerije frikov! Ti ljudje ne pomenijo nič in ne morejo nikogar zastopati – dejansko doslej česa takega niti niso poskušali, zgolj akcije za lastno korist. Nekoliko drugače je z vodji resnejših strank, vendar niti oni do zdaj niso storili ničesar podobnega tistemu, kar brez večjih težav in glasnih javnih izjav počnejo tisti iz Glasa ljudstva.
Tretja velika zabloda je, da je mogoče do oblasti priti le z denarjem (podkupovanjem) in strupeno propagando. Za akcijo Glasu ljudstva se bodo, če bo to potrebno, takoj našla nujna finančna sredstva, tako kot v primeru STA, zato je podkupovanje popolnoma odveč. Kar se propagande tiče, petletno vlaganje tujega denarja, angažiranje zadnjih pijancev in psihopatov za novinarje Janševih medijev ni prineslo bistvenih sprememb v članstvu SDS in moči stranke: edini realni učinek je bil grob pritisk oblasti na druge medije - finančni, upravni in na ravni čistega kriminala. Izpostavljeni novinarski agenti SDS v drugih medijskih hišah pa so Janši in njegovemu medijskemu centru nakopali samo še več sramote.
Četrta zabloda je razkol naroda. Ne, državljani se ne delijo po ničemer drugem, razen po svojem položaju v družbi, in to je delitev na ogromno večino revnih in deprivilegiranih ter na manjšo kasto bogatih in privilegiranih. Ti drugi preprosto nimajo možnosti, če večina misli, da jim njihovi posli povzročajo škodo ali da za večino preprosto niso koristni. Poleg tega obstaja upanje, da večina ljudi sprejme UTD, zlasti po izkušnji epidemije. Glas ljudstva samo prebuja posameznika in od njega zahteva, da se opredeli glede realnih problemov, med katere zagotovo ne sodijo niti politične opredelitve niti žalostne usode dedkov ali pradedkov. Z vsem spoštovanjem, to niti malo ne vpliva na odlagališča smeti, v katerih se utapljajo vasi, ali freking, ki jih ruši.
Težko, da za državljana danes obstaja boljši občutek, kakor da vidi, da se zanj/zanjo nekdo zanima, da ga skrbi zanjo/zanj in ga/jo povpraša za mnenje ter da so to večinoma mladi in požrtvovalni ljudje, na katere se najpogosteje izliva nesmiselni gnev, ko je treba v družbi nekoga za nekaj obtožiti.
Nevidna, a morda najpomembnejša pri delovanju Glasa ljudstva je sprememba glasu in govora. Njim se ne zdi potrebno, da bi kogarkoli žalili, poniževali, po njem pljuvali ali – kar je najhuje – ga sploh ne bi opazili. Delujejo popolnoma drugače, ker samo tako lahko delujejo. Ta način bo, upajmo, da za vedno, uničil pandemonij neumnežev in norcev, ki se v javnosti danes še vedno oglašajo. Nanje bomo hitro pozabili. Toda zdaj še vedno obstajajo, na njihovih primerih lahko izmerimo, kako globoko so padla osnovna načela javnega vedenja, spoštovanja ugleda institucij in minimalni kriteriji stila.
Navajam dva primera, ki lahko služita kot opomin, ko pride obljubljeno jutro. Prvi je osebek po imenu Barbra Drnač, ki je morala iz globin zadnjega blatnega trača nekaj pripomniti o Ksenji Benedetti. Te prostakinje ni dostojno niti omeniti, toda Drnačeva je članica Upravnega odbora Prešernovega sklada, ena od tistih, ki bodo letos odločali o vrhunskih dosežkih v slovenski kulturi. Slika govori o kulturi in ji pravi zbogom, lepo bi bilo, če bi to veljalo tudi za Drnačevo, po možnosti še pred odločanjem.
Drugi primer je poučen, ker nas vodi v samo jedro tega čudnega mentalnega vozla – absolutnega verovanja v Janšo. Neka trola sta pred kakšnim dnevom vodila debato v komentarjih pod članki na portalu Nova24TV. V odgovoru je drugi navedel, da je bil Janša član komunistične stranke, s čimer je pridobil znanja, ki jih nima nihče drug. Zato nas je Janša edini sposoben rešiti iz pekla komunizma. Naš odrešenik je bil torej edini član komunistične stranke, kar je zanimiv zgodovinski podatek, saj vsi drugi, tudi preživeli, ki so glavni krivci za današnji komunizem (tisti podzemni), ne premorejo njegovih izkušenj. Kot edini komunist stoji nasproti množici lažnih komunistov. Iz tega sledi, da bi lahko bila njegova pot k rešitvi iz komunizma samo pot v pravi komunizem, njegov komunizem. Tega smo se tudi bali ...
V nekih mirnejših, boljših in bogatejših časih bi lahko Glas ljudstva, tukaj omenjen tudi metaforično, saj morda ne bo več potrebe po njegovem stalnem delovanju, zasnoval akcijo za izkoreninjanje praznoverja. Praznoverje, kot to lahko danes vidimo na vseh straneh, povzroča neposredno škodo drugim ljudem in vpliva na duševno uravnovešenost tistega, ki je praznoveren. Še posebej je škodi izpostavljena državljanska zavest, ki je nujna, če bi radi raziskovali, kaj je to demokracija. Ali, jasneje rečeno, praznoverje je nasprotje vsakemu razumevanju demokracije in torej nima prav nobene zveze s svobodo izražanja ali delovanja. Praznoverje je akcija proti drugemu in je tako negacija svobode. O tem lahko zdaj svobodneje razmišljamo, ker so se tektonske plošče odločevanja nekoliko premaknile. Tisti jutri pa je še bolj naš.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
