Ali obstaja prebivalec Slovenije, ki v zadnjih dveh letih ni bil prizadet zaradi ravnanja in besed predsednika vlade ter ministra Hojsa, če kot primer navedemo najhujšega med ministri? Če obstaja, naj dvigne roko! V tem smislu je še ena očitna stvar, tista o pristnem druženju predsednika vlade z vplivnimi lastniki kapitala, postala tako rekoč banalna in vsakdanja. Pred malo več kot dvema letoma, ob prvem protestu pred oblikovanjem skorumpirane koalicije, je predsednik vlade sam objavil fotografije z družinskih smučarskih počitnic, ko v državi ni bilo snega, in zatrdil, da je bil prav tedaj na "najboljšem shodu". Pozneje je razkril, da je šlo za staro fotografijo ter da je lagal otrokom, ženi in celemu narodu. Zdaj je lagal parlamentu in javnosti, spet celemu narodu … vključno z otroki in ženo, da je na neki jahti (enkrat!) preživel samo štiri ure. Morda je spet sam spravil fotografije v promet? Obstaja kdo, ki od vsega tega ni utrujen – naj dvigne roko! Najhujši minister je skušal spraviti skozi en nori zakon in pred tem dober del prebivalcev razglasil za leve fašiste: obstaja kdo, ki mu ob tem ni postalo slabo? Naj dvigne roko! Ta zakon ni bil sprejet, tudi nekateri koristni zakoni ne, z iracionalnimi odloki za obvladovanje epidemije pa zdaj postopek sprejemanja zadevnega zakona skušajo zaobiti. Obstaja kdo, ki to razume? Naj dvigne roko!
Prevarani, ponižani, razžaljeni, utrujeni in kaznovani ter nikoli več presenečeni: bolj ko so dogodki oddaljeni, je sled daljša in prepričljivejša, storilci pa predrznejši. In edino, kar je mogoče in treba storiti, je to, da ne dvignemo rok (obeh). V Nemčiji si je stranka Merklove, kot kaže, prislužila neizogiben poraz na volitvah, ker se je njen kanclerski kandidat nasmejal na napačnem mestu in v napačnem trenutku … S tem je užalil žrtve poplav, vendar so tudi mnogi drugi, v tem primeru večina, občutili isto užaljenost, saj so sočustvovali z žrtvami. Pri nas bi do zdaj padlo že več vlad, če bi večina sočustvovala z žrtvami Anhovega. Kar se tiče nesrečnega nasmeha, če bi kdo vodil evidenco za predsednika vlade in ministre, torej za samo najožji krog oblasti, in to za manj kot dve leti - od spodrsljajev, laži, prevar pa do predrznosti, hudobije, zlobnosti, sarkazma, žalitev -, bi nastal seznam, primerljiv z neskončnim spiskom trumpizmov, ki so jih dokumentirali ameriški mediji … v štirih letih.
Toda za nas so izpuhteli vsi dvomi: zdaj je potrjeno, da že skoraj dve leti živimo v avtoritarni tiraniji, v kateri se postopoma izčrpavajo javni mediji, krčijo človekove pravice, uvaja verbalni delikt, ki vključuje tudi višino glasu in geste, izvajajo se popolna samovolja oblasti, brezzakonje pri kadrovanju in rušenju institucij, sistematično degradiranje parlamentarne demokracije, onemogočanje sodstva, gerontocid, najhujše upravljanje epidemije v Evropi. Goebbelsovske propagande niti ne omenjam, saj je starejša od te vlade. Ne omenjam niti financ niti gospodarskega spotikanja niti ekološkega hudodelstva, temu je bila z ogromno večino že izglasovana nezaupnica na referendumu. Po vsem tem ostaja samo eno vprašanje: kako? In za njim še tisto v naslovu: obstaja kdo?
Preostanek komentarja bi lahko bili sami vprašaji. Namesto tega poimenujmo to osebo g./ga. Kdo. G./ga. Kdo bo prišel iz vzporednih prostorov v spremstvu, na reprezentativnem zborovanju, ki bo predstavilo združeno fronto upornikov vseh barv in skupin, civilnih iniciativ, uglednih institucij, najbolj uglednih posameznikov, morda celo predstavnikov strank, čeprav ti niso nujni. Kdo še, me ne zanima toliko, bolj me zanima, kdaj. Kje, bomo vedeli vsi. Pri tej stvari je, paradoksalno, najbolj pomemben obred. Zbor verbalnih delikventov bo dajal ton splošnemu razpoloženju. Organizacija, stil, skupno zajemanje sape, skupni izlivi odobravanja, sijoči obrazi, besede, ki jih je mogoče prepoznati in potrditi, kratek in natančen dnevni red, odmerjenost/spontanost, zagotovilo nepozabnega.
Zgodovina zadovoljna stoji v kotu. Z izrazito skromnostjo, ki mora biti popolno odigrana, če že ni iskrena, g./ga. Kdo prevzema breme in obljubi, da bo spoštoval/-a vse, kar bo odločeno, in vsakogar, ki mu/ji verjame, vsaj tisti večer. Nihče ne bi smel verjeti dlje, podvrženo bo stalnemu preverjanju. Kako bo vse skupaj potekalo naprej, ve samo Zgodovina, ki se diskretno oddaljuje od trenutka sreče z dvoumnim nasmehom. Zato so za prvo noč in dan vsem priporočeni intenzivno branje, ostre razprave in neprespanost. Če se bo vse skupaj končalo oziroma nadaljevalo kolikor toliko dobro, bo še dovolj časa za spanje. Čas obreda je kratek, toda izredno pomemben, zato ga ni mogoče izpustiti.
Prevarani, ponižani, razžaljeni, utrujeni in kaznovani ter nikoli več presenečeni: bolj ko so dogodki oddaljeni, je sled daljša in prepričljivejša, storilci pa predrznejši. In edino, kar je mogoče in treba storiti, je to, da ne dvignemo rok (obeh)
Lahko pa pustimo domišljiji prosto pot in si predstavljamo, kaj se dogaja na drugi strani. Hojs skoči na prvi helikopter. Pilot, vajen tega, da do nezavesti kroži nad središčem mesta in straši urbano prebivalstvo, ravna v skladu s predhodnim ukazom. Hojs vrešči. Predsednik vlade preklinja nesposobneže, ki še niso izkopali tunela, in se po neuspešnem poskusu, da bi ga izkopal z lastnimi rokami, pomeša med kupce v Maximarketu, z lasuljo v mavričnih barvah – tako mu uspe priti do avtomobila, s katerim se pod okriljem noči prebije do jahte prijatelja, zasidrane na tajnem mestu na Ljubljanici. Jahta po vratolomno hitri plovbi prispe do Save, nato brez prižganih luči do Beograda, kjer že čaka neoznačeno vozilo, ki predsednika takoj odpelje do vojaškega letališča, tam se vkrca na Orbanov osebni boeing in z njim odleti v Budimpešto. Ob slovesu je v Vučićevih očeh videti solze. Ostali vidni ministri, poslanci, sodelavci, simpatizerji in drugi se umaknejo na svoja posestva, kjer njihove družine že pakirajo najnujnejše. Jih bodo Avstrijci poslali nazaj? Botri ostanejo v pritličju strankarske hiše, brez pomoči in sredstev, ker v naglici nihče ni odklenil njihovih verig. Tudi Nova24TV ostane sredi obroča nekih dobro razpoloženih udeležencev velike manifestacije, toda policija že prihaja, da bi jo zaščitila. Naslednje jutro, ki je mrzlo, toda kristalno jasno, recimo enkrat pozno jeseni, se najdejo prostovoljci, ki pomagajo okrepčati in na avtobusno postajo odpeljati starce iz parlamenta – tiste, ki so glasovali po svoji vesti in po variabilnih tarifah. Ponekod so še zaostali in izgubljeni občudovalci bivšega predsednika vlade – Mojca Škrinjar maha z zastavo in z vrha frančiškanske cerkve zliva sadni jogurt na mimoidoče, Grimsa so opazili, kako hodi po tržnici, odet le v dvojni plakat, na katerem na eni strani piše "Prihaja propad sveta!", na drugi strani pa "Podnebje laže!", Počivalška so ujeli, ko je hotel na lipicancu nezakonito prečkati italijansko mejo, Kacina na gumijastem čolnu v hrvaških vodah, čisto blizu otoka Krka, Periča v gnezdu nutrij v grmičevju na obrežju Ljubljanice – pri čemer ga niso izdale nutrije, ampak nekdo drug. Nekdo iz policije je namignil, da so vse te ovadbe prišle s telefona Simone Kustec. Simoniti se je poskušal skriti v Muzeju novejše zgodovine, vendar so ga uslužbenke nagnale skupaj z direktorjem, Mitja Iršič se je v burki poskušal pomešati med ljudi na Metelkovi, vendar so ga prepoznali … Ob jutranji kavi si ljudje pripovedujejo nepreverjene zgodbe – o pretepu na RTV, ki se je slabo končal za nekatere novinarje moškega spola, o množični uporabi metel med tem pretepom in o tem, da je skozi okno poletelo nekaj fikusov. Urbanija je prispel do svojih brunaric, ki jih oddaja v najem, vendar so ga tam pričakali – ni znano, kdo, o tem še pričakujemo poročilo STA. V novi situaciji utegnejo biti Pahorjeve priprave za večerni nastop na RTV odveč.
Vse to je proizvod popolnoma zdrave domišljije, spodbujene in podprte z realnimi predvidevanji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
