(KOMENTAR) Gradnja NEK 2 bo za majhno Slovenijo kot prostovoljni marš čez neskončno minsko polje

V Sloveniji bi gradili novo jedrsko elektrarno. Ideja ni ne nova ne pretresljiva, nazadnje je z izjavo o podpori gradnji presenetil prejšnji premier Marjan Šarec, preden je, kot to radi poudarijo njegovi politični nasprotniki, vrgel puško v koruzo in odstopil s položaja.

Presenetljiva pa je, med drugim, dih jemajoča hitrost, s kakršno aktualna vlada sprejema dolgoročne in strateške odločitve. Da se človek vpraša, ali ni mogoče prav to - jemanje diha - njihov glavni namen. In to manj kot leto pred koncem mandata, ko bi od vlade pričakovali le še umirjeno krmarjenje proti volilnemu letu in nato na volitvah iskanje čim širše podpore za tako megalomanske projekte. Mimogrede, ne SDS ne NSi nista v svojih volilnih programih ob volitvah 2018 navedli gradnje nove nuklearke.

Če so res želeli javnosti vreči kost za glodanje, so namen zagotovo dosegli. Kar naenkrat se ne ukvarjamo več (toliko) s prihajajočim četrtim valom epidemije in katastrofalno neuspešno kampanjo za cepljenje prebivalstva, ampak preračunavamo megavate, gigavate in milijarde. Najbrž računajo, da bo napovedani referendum o gradnji NEK 2 izveden šele po koncu mandata te vlade in se bodo tako izognili tveganju ponovitve hladnega tuša nedavnega referenduma o zakonu o vodi.

Vsekakor si projekt zasluži najširšo javno razpravo, ki jo napoveduje infrastrukturni minister Jernej Vrtovec. Kar je že napredek, glede na popolno pomanjkanje javne razprave o posledicah sprememb zakona o vodi v izvedbi njegovega kolega ministra za okolje Andreja Vizjaka.

V javni razpravi o smiselnosti gradnje nove jedrske elektrarne bo beseda tekla tudi o primerih dobrih in slabih praks v tujini. Zanimalo nas bo, kako se takšnih projektov lotevajo drugod, koliko elektrarn se trenutno načrtuje, koliko jih gradijo in koliko bodo stale. Morda bosta pozornost pritegnila primera iz Velike Britanije in Finske, ki sta, poleg Francije, ki ima obsežno jedrsko industrijo, edini državi zahodne Evrope, kjer trenutno poteka gradnja novih nukleark.

Na Finskem se počasi končuje gradnja tretjega bloka jedrske elektrarne Olkiluoto, ki so jo začeli graditi leta 2005, po takratnih načrtih pa bi morala začeti delovati leta 2009. Po zadnjih ocenah se bo to zgodilo naslednje leto, torej 17 let od začetka gradnje in z 12-letno zamudo. Cena bo 8,5 milijarde evrov in bo trikrat višja od prvotno ocenjene. Upravljavec elektrarne je leta 2015 odstopil od načrtov za gradnjo še četrtega bloka.

V kraju Somerset na jugozahodu Velike Britanije je trenutno v polnem zamahu gradnja ogromne jedrske elektrarne Hinkley Point C z dvema reaktorjema skupne moči 3200 megavatov. Po več kot desetih letih načrtovanja se je gradnja začela leta 2018 in naj bi se po sedanjih predvidevanjih končala leta 2026, strošek gradnje pa se je povečal s sprva ocenjenih 16 milijard na 23 do 24 milijard funtov po sedanjih projekcijah, ki jih ves čas dvigujejo. Gradnjo so vsa leta spremljali številni zapleti, javnost pa razburjajo predvsem visoke odkupne cene elektrike, ki jih je britanska vlada zagotovila investitorju, da je projekt ekonomsko obdržala nad vodo. Kot ugotavljajo na Otoku, bodo odjemalci investicijo v jedrsko elektrarno "poplačali" z bistveno podražitvijo električne energije v naslednjih 50 letih, pri čemer še vedno ni gotovo, ali bo elektrarna obratovala z dobičkom ali z izgubo.

Nazaj v Slovenijo. V Velenje, k našemu TEŠ 6. Ki ga je politika izsilila kljub jasnim opozorilom o nesmotrnosti gradnje in ki ga bodo morali zapreti, še preden bo dočakal polovico svoje življenjske dobe. Z izgubami, ki jih je pridelal, je skoraj potopil celotno slovensko energetiko. TEŠ 6 se je podražil s sprva napovedanih 800 milijonov na 1,4 milijarde evrov. Padale so milijonske podkupnine. Elektrarna deluje z izgubo, Velenjčani bodo morali plačati bistveno višje stroške ogrevanja.

To je naša referenca, s katero se namenjamo graditi osem milijard evrov vredno NEK 2. Povrhu bi za partnerja vzeli Hrvaško, s katero še nismo našli niti rešitve za visokoradioaktivne odpadke iz stare nuklearke (že 38 let čakajo na dnu bazena na lokaciji elektrarne), in se vmes tožili na mednarodnih sodiščih.

Gradnja NEK 2 bo za majhno Slovenijo kot prostovoljni marš čez neskončno minsko polje, pri čemer bomo na cilju (energetska neodvisnost in zmanjšanje izpustov CO2), če nas po čudežu prej ne raznese, bistveno prepozno.