Konec nekih laži

Ali ima človek v Sloveniji sploh pravico do obrambe pred medijsko prostitucijo in klientelističnim novinarstvom?"
(Janez Janša, izjava pred zgradbo sodišča v Celju)
Nihče ne more boljše opisati neke stvari od njenega stvaritelja. Tako je tudi Janša izvrstno opisal svoje medije, ki so prostituirani z denarjem iz druge države, z notranjim strankarskim odnosom do vodje, z lastno nizko kakovostjo in klientelističnimi odnosi. Ali imamo kot družba pravico, da se tega obranimo? Preden ponovim predlog o ukinitvi frekvence in drugih ukrepih regulacije, ki bi preprečili nadaljnje širjenje sovražnega govora, moram reči, da so zadnji dnevi prinesli olajšanje: prav pretekli teden se je zvrstilo nekaj dogodkov, ki so laži iz Janševega medijskega imperija preprosto izničili. Celoten napor nenehnega ponavljanja in izmišljanja vse hujših in hujših izrazov sovraštva na podlagi laži se je preprosto raztočil: o sovražnem govoru zdaj veliko lažje in bolj jasno razsojamo.
Ključna laž, ki povezuje svobodo govora, kot si jo želijo bodoči cenzorji svobode govora, in sovražni govor, je ta, da ne obstaja povezava med "svobodnim" govorom in nasilnim delovanjem. Po trinajstih bombnih pošiljkah na naslove največjih Trumpovih nasprotnikov iz Demokratske stranke, vsi vodilni mediji v ZDA pišejo in govorijo o neposredni povezanosti Trumpovih verbalnih izpadov in nasilnih akcij. Ko poslušamo, kaj o Demokratski stranki govori Trump, lahko ugotovimo, da je poziv k akciji vedno prisoten in tudi publika odgovarja z ustreznimi slogani. Dodatna strahota, napad in pomor v sinagogi, označuje čas brutalizacije, besa, ki je načrtno razpihovan, da bi vsadil strah v vsakem volivcu. Za nas v Evropi pa je bolj pomembno, da je Evropski parlament 25. oktobra z veliko večino izglasoval resolucijo o precej strožjem obravnavanju fašističnih in nacističnih skupin ter sovražnega govora. Brez kakršnegakoli kompromisa parlament od držav članic zahteva prepoved neonacističnih, neofašističnih in skrajnih desničarskih skupin, strank in institucij, da bi preprečili normalizacijo rasizma, fašizma in ksenofobije. V resoluciji pa je najbolj pomembno odločno preseganje dileme, ali besede proizvajajo stvarnost: proizvajajo jo, sovražni govor neposredno izziva zločin iz sovraštva. Številne evropske poslance so očitno razbesneli politično-lobistično motiviran obisk Steva Bannona in očitne simpatije, ki ga do njega kažejo nekateri evropski politiki. Na kratko, svoboda govora nima nikakršne povezave s sovražnim govorom in ne more biti nikakršno opravičilo za govor, katerega neposredne posledice so zločinske akcije. Seveda ostaja odprto vprašanje, kakšna bo izvedba in kolikšen bo odpor posameznih držav, ki so globoko zabredle v ksenofobijo, rasizem in odkrito kršenje človekovih pravic. Pri nas je od minornega problema, kako se bo na to odzval Damir Črnčec, veliko resnejše vprašanje, kako se bo na to odzvala vlada in kako sodstvo ter, seveda, minister za zunanje zadeve. Dovolj jasne nasvete je državni vrh dobil z odra na zaključnem večeru Borštnikovega srečanja od enega od ustvarjalcev sijajne, kritične in antiksenofobne predstave, ki odpira isto ključno vprašanje o sovražnem govoru in o njegovih realnih posledicah. Če bi vlada upoštevala to pomembno resolucijo EP, ne bi imeli več nikakršnih problemov z medijskim imperijem, ki že nekaj let promovira, slavi in pripravlja zlo. Kot je sam pokazal njegov glavni stvaritelj in upravljavec, je medijski imperij družbeni fenomen, ki ga najboljše opiše pojem prostitucije. Ali je sploh treba omenjati, da so se ti mediji na dogodek na Borštnikovem srečanju odzvali pričakovano, z napadom na ustvarjalce predstave in migrante, in z običajnimi mastnimi lažmi o milijonskih zneskih, ki da so jih dobili umetniki in migranti … Lahko pričakujemo hitro akcijo kakega organa ali politika, ki se odziva na stališča Evropskega parlamenta? Morda tistega v rdečih pajkicah?