Koroški Karitas v Ugandi: Učijo jih peči in jesti kruh

Koroški Karitas s sedežem v Celovcu sodi med aktivne nevladne organizacije tudi v Afriki. Dr. Jože Marketz, koroški Slovenec, ki ga vodi, se je minule dni vrnil z obiska Ugande, ki jo je prepotoval po dolgem in počez, saj imajo tam več humanitarnih projektov. Problemi črne celine niso povezani le z lakoto, boleznimi in vojnami, ampak tudi z begunstvom in begom pred smrtjo. "Samo v Ugandi je 1,1 milijona beguncev, sem prihajajo iz južnega Sudana in Konga. Voditelji teh držav izkoriščajo lastne ljudi, ki obupajo, zato jim skušamo pomagati," pravi Marketz. V Afriki je bil že večkrat, v preteklosti tudi v Keniji, na svojih življenjskih in poklicnih poteh - je namreč duhovnik - je obiskal številna revna območja, na primer Indijo, tako da probleme revščine dobro pozna, a mu nove zgodbe le še utrjujejo prepričanje, da mora razviti svet pomagati vsemu človeštvu, saj je svet le eden.

Pristanek sredi ničesar

V Ugandi, pa tudi v drugih državah, imajo Celovčani več projektov, tokrat pa so odprli pekarno v regiji Karamoja v okrožju Kotido, kjer vlada huda suša. Mimogrede - slovensko ministrstvo za zunanje zadeve vsa potovanja v to in druga okrožja v Karamoji odsvetuje iz varnostnih razlogov, saj pravi, da na severovzhodu prevladuje brezzakonje (na primer cestne zasede) in da je med prebivalstvom zalo razširjeno ročno strelno orožje. Če pa bi kdo to območje želel obiskati, svetujejo previdnost ali potovanje v spremstvu oseb, ki dobro poznajo krajevne razmere. Odsvetujejo tudi vsa nočna potovanja, seveda so v državi pogoste tudi bolezni. No, Marketz je seveda imel spremstvo.

Borna zemlja, fižol in otroci

Rastja je v tej provinci zelo malo, območje pa zelo revno. Borna zemlja je last države, si je pa sicer ljudje lahko vzamejo, kolikor je potrebujejo. "V času našega obiska je bila tam izjemna suša, bil je to čas, ko tam ne raste nič. Stanovali smo v skupnosti Mill Hill, tudi tam je za dva dni zmanjkalo vode. Kakšno njivo že še vidiš, ljudje živijo od tega, kar pač zraste. V glavnem imajo kak fižol, ki smo ga jedli v vseh možnih oblikah," opisuje Marketz.
Celovški Karitas je s sofinanciranjem Evropske unije in donatorjev v Afriki v preteklosti že postavljal šole in vrtce, ko se te primejo, pa jih dajo v upravljanje redovom in državi. "To je res tista Afrika vasi z okroglimi hišami iz blata, takih vasi pa je potem na ducate. Na teh območjih ni šol, niti en otrok ne gre v šolo in tam se sprašuješ, kdaj bomo tem ljudem toliko pomagali, da bodo lahko poskrbeli zase, da bi imeli delo ali neki standard, ki ga želimo mi iz razvitega sveta tam vzpostaviti. Toliko dela je še za opraviti prej, ni elektrike, tam ni ničesar. Otrok je pa tam ogromno, kamor stopiš, imaš 20 otrok okoli sebe, ko greš 20 metrov naprej, pa spet drugih 50," razlaga.

Brezposelni avstrijski pek na misiji

Celovčani so se odločili, da jim tam zgradijo pekarno. S tem so ubili več muh na en mah - za 50 tisoč evrov, kolikor je stal projekt, sofinanciran je iz Evropskega socialnega sklada, so jim zagotovili hrano, delo nekaj domačinom, naučili so jih priprave živila, na dolgi rok pa si želijo, da se iz tega zagotovi pomoč za naslednje pekarne ali kaj drugega, kar območje potrebuje. "Kruha sicer tam sploh ne poznajo, v glavnem jedo fižol, tudi riž je zanje skoraj predrag. So pa kruh iz mest že začeli voziti na podeželje. Saj je fižol zelo dober, ampak če ga ješ ves čas, ti manjka drugih snovi. Kar težko jih je bilo naučiti jesti kruh. Najprej ga niso hoteli jesti, ko smo ga malo posladkali, jim je pa že godel, ker so navajeni jesti zelo sladko," iz prakse opisuje Marketz.

Pomoč tistim, ki so na robu

Marketz je na svoji desetdnevni poti po deželi potoval z avtom, ceste so zelo slabe, polne globokih lukenj, asfalta tako ali tako ni. Če pa avto imaš, mora biti ta res dober: "Naša skupnost tam si ga ne more privoščiti. Ko sem bil pri škofu, me je prosil, če bi mu lahko zrihtal fajn avto, ampak to seveda ne gre, oni si mislijo, da mi kar tako lahko uredimo vse. Smisel vsega je, da v sodobnem svetu, ki se razvija naprej, uveljavljamo primeren etos. Tako kot na Koroškem skrbimo za tiste, ki so brez strehe nad glavo, za brezdomce, tako tudi nismo zadovoljni, če v Evropi in v svetu bogataši samo še bogatijo, Evropa in ZDA pa jih kar podpirajo, zato skušamo pomagati tistim, ki so na robu," pravi sogovornik.
Seveda pa se morajo afriške države s svojimi krizami spopasti same. Uganda ima kar dobro politiko, meni šef Karitasa, ki v celovški organizaciji sicer vodi okoli 1000 ljudi. "Na severu, ki ni poseljen, da država prav vsakemu beguncu kos zemlje - 30 x 30 metrov, Visoki komisariat ZN za begunce pa osnovni paket pomoči, da si lahko zgradijo hišo. Pri nekaterih sem videl, kako so si uredili prostor za koze, imajo pa še dovolj zemlje za njivo, zgradijo si vas in poskušajo preživeti. ​Zanimivo je tudi, da tam nikoli ne govorijo o človeku, ampak vedno o družini in ta skupnost si sama lahko nekaj pridela. Uganda pa nato naredi še korak naprej - saj od vsake finančne pomoči vzame 30 odstotkov za regijo, v kateri so begunci. Ves svet pomaga, da bi ljudje tam ostali, od vsakega dolarja pomoči 30 centov ostane za domačine, ki pa hkrati koristijo tabore in vse znanje, kar tja prihaja kot pomoč," se je prepričal Marketz.