Kdor ob tem od smeha ni padel s kavča, je pač glasno preklinjal in skoraj zagotovo kateremu od junakov teh zastrašujočih vicev, kakemu uglednemu članu politične kaste in seveda kakšnemu od njenih najvišjih predstavnikov zaželel, da crkne. Kaj drugega pa nam pa sploh še ostane?
Kratkoročno se lahko te krivde vseh nas, državljanov še zdijo opravičljive, toda če se malo zazremo v pretekla leta in nismo, medtem ko smo se trudili preživeti, popolnoma potlačili svojih spominov, nam postane jasno, da smo v resnici še precej bolj krivi …
Skoraj polnih pet let se iz Janševih medijev zliva gnojnica v prostor medijev in javnega govora države. Ob televizijskih oddajah, komentarjih, besedilih na portalu, prek lokalnih radiev in internetnih portalov ter časopisa Demokracija pa še deseterice manjših posnemovalcev so grožnje botov, trolov in anonimnih komentatorjev s smrtjo postale stalnica. Vsak dan se jih zvrsti vsaj deset. Najbolj preprost izračun pokaže, da je samo portal Nova24TV v tem obdobju objavil kakih 20 tisoč neposrednih groženj s smrtjo resničnim ljudem, z imenom in priimkom. Trditev, da uradni portal nima nobene zveze s temi komentarji, ne drži vode. Izziva jih z vsebino, jih ne briše, ne uporablja nobenih kriterijev, nobenih etičnih norm, nobene oblike samoumevnih dogovorov o spodobnosti ali okusu. Komentarji so skoraj brez izjeme pohvalni za Janšo in SDS, tarče groženj so na drugi strani političnega horizonta. Sami prispevki na portalu sicer ne vsebujejo pogosto izrecnih smrtnih groženj, vendar se njihovi avtorji tudi ne obvladujejo kaj dosti. Pretekli ponedeljek je denimo Franc Cukjati svojo kolumno na Nova24TV sklenil tako:
"Danes minister Hojs, minister Simoniti, premier Janša in tako naprej, jutri pa vi, spoštovani desno-sredinski volivci. Pojutrišnjem pa - verjemite mi - vi, levičarji, ki so vas polna usta 'svobode govora' in 'vladavine prava'."
Če to ni grožnja s smrtjo, potem ne vem, kaj je: Hojs, Simoniti in Janša so utrpeli simbolične napade in usmrtitev. To, kar je napisal Cukjati, pa je mogoče razumeti na samo en način: z izzivanjem panike in vsakršnim pretiravanjem smo ustvarili ozračje, v katerem bomo na koncu zares prišli po vas, levičarje.
V kolikor toliko normalnih družbenih okoliščinah bi se premier razveselil, če bi pred parlamentom brcali balon v obliki koronavirusa in z njegovo podobo, morda bi celo pristopil in tudi sam udaril po balonu, saj bi se zavedal, da si s tem lahko samo poveča priljubljenost. Ampak ni, ker gre za prave strahopetce, ki se zdaj resnično bojijo tistega, kar so sprožili pred petimi leti. In vse, kar lahko storijo, je, da sebe in vse državljane prepričujejo, da je vsaka laž, ki so si jo izmislili, izgovorili in napisali, pravzaprav resnica. Drugega izhoda nimajo. In tako dobimo Počivalškovo vodo in Hojsovo mamo in druga čudesa, vključno s poslanko trolom, dualizmom jezika in drugimi najnovejšimi neumnostmi.
Petletno onesnaževanje z lažmi, sovražnim govorom in grožnjami v državi ni sprožilo množičnega gibanja, a ne po zaslugi upora državljanov. Sicer pa je bil medijski center ustanovljen predvsem zato, da vodjo in najožji vrh desnice oskrbuje z umazanim govorom, v primerjavi s katerim sta nekdanji politični primitivizem in sovražni govor (rupar, jelinčič) videti kot izolirana pojava. Od tod tudi vtis, da je pristašev več, kot jih je v resnici. Toda vodstvo desnice je v letu dni na oblasti pokazalo, da ima sovražni govor praktične cilje: svoje nakopičene smeti so pripisali drugim, zlasti tistim, ki vodje prav nič ne spoštujejo, ter prav njih - od političnih nasprotnikov do osamljenih kritikov - obtožili, da širijo sovražni govor in, končno, da grozijo s smrtjo. A to ne more biti učinkovito brez resnega ideološkega preskoka. Tega intelektualno ni sposoben niti Janša, niti nihče drug v njegovi stranki, niti akademski priskledniki, ki so na njegovi strani. Misija nemogoče je zato postala serija poceni trikov, spet prevzetih od pisane druščine iz Janševih medijev. Tako sta povsem prozorno, infantilno valjenje krivde na druge in pa popolnoma zgrešena računica z antikomunizmom v kratkem času, z znatnim pospeškom v zadnjih dneh, porušili mednarodni ugled Slovenije.
Krivda državljanov je ravno v tem, ker so pojav tega medijskega centra sprejeli z ignoranco, brezbrižnostjo in neodgovornostjo. Ničelna toleranca, ko gre za človekove pravice, ni bila uveljavljena, zato imamo danes težave tudi pri tistih rečeh, pri katerih je ničelna toleranca za večino še kako razumljiva, kot denimo v primeru posilstva. Nikakor ne bi smeli dovoliti, da takšna tovarna strupa še naprej smradi in onesnažuje. Kulturne elite in vzvišeni posamezniki so v petih letih pripeljali do tega, da so si zdaj tudi sami končno prisiljeni dajati robec čez nos. In vendar krivda ni samo njihova. Kje so bili takrat hekerji, kje so bile demonstracije, grafiti in vse drugo, kar so Janševi tako voljni prikazovati kot njim namenjene grožnje? Če bi se jim to zares množično dogajalo, torej ti znaki zavračanja, norčevanja, protesti in končno grožnje, danes nedvomno ne bi več mogli tako odkrito lagati in goljufati. Krivi smo mi.
Krivda je velika: ker sodišča nočejo tako zlahka pristati na nesmisel s smrtnimi grožnjami, se je Janša intenzivno lotil čiščenja sodstva. Na drugi strani je edina prava, zelo resna grožnja s smrtjo iz ust zdravnika, ki je človeku z imenom in priimkom obljubil bolečo smrt, šla mimo, storilec pa je bil nagrajen! Lavre ni bil obtožen, nihče mu ni grozil, on pa je spet postal direktor bolnišnice: to močno presega običajne Janševe cenene trike. Niti drugi zdravnik, ki je zaželel smrt Spomenki Hribar, ni bil kazensko preganjan. O zdravniški zbornici in njeni reakciji ni vredno zgubljati besed.
Zdi se, da grožnje s smrtjo, izrečene meni, menda niso prave grožnje, medtem ko so simbolne grožnje, izrečene Janši in drugim, resne grožnje
Neukvarjanje policije z grožnjami, ki se v Janševih medijih niso nikoli nehale pojavljati, je iz te institucije napravilo podaljšano represivno roko vlade, kar v tej državi nikoli ni bila. Iz lastne izkušnje lahko povem, da policija nikoli ni izsledila tistih, ki so mi razbili okna, dvakrat poslali beli prah in mi na portalu Nova24TV vsaj 20-krat zagrozili s smrtjo. Toda če se odločim v petek sprehoditi se s transparentom z napisom Smrt janšizmu!, mi ne uide kazen v višini dveh tretjin pokojnine, ki mi jo bo izrekla ta ista policija. Zdi se, da grožnje s smrtjo, izrečene meni, menda niso prave grožnje, medtem ko so simbolne grožnje, izrečene Janši in drugim, resne grožnje, in to samo zato, ker oni tako trdijo - ob vsem svojem neznanju, nesposobnosti in brezobzirnosti. In tako smo končno doživeli tudi sklepno dejanje, ki pa se dejansko ne more končati drugače kot z resno grožnjo vladi in premierju: policija je popisala pesnika, ki je sam pred parlamentom bral svojo pesem.
Ja, krivi smo: ne glede na razsežnosti, nizkotnost in splošno zgražanje bi morali uničiti vir medijskega onesnaženja, še preden je bil vzpostavljen ta prenos med Janšo in njegovim medijem. In zato resnično nima več smisla preklinjati in groziti s kavča. Čas je za pravo grožnjo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
