Budnica Janšajugenda

Junak desnice, ime z naslovne strani je postal, ko je skupaj s še enim slinavcem uvedel prakso denunciacije učiteljev in gimnazijskih profesorjev, ki domnevno nasprotujejo vladi. Denunciacija je praviloma koristoljubno dejanje in je torej praviloma lažniva. Vas čudi? To so standardi, ki so jih za lep čas zapečatili strahopetci v parlamentu, vsaj šest ali sedem njih. Njihova imena ne bodo omenjena v nobeni budnici, saj jih vodja ne ceni prav dosti, zato bodo eden/ena za drugim/drugo odpadali kot posušeno blato s škornjev. Razprava v parlamentu je bila s te strani v glavnem dementna, podobno kot razprava v ameriškem senatu o ustavni obtožbi proti Trumpu, kjer se je v zgodovino zapisalo vsaj deset strahopetcev. Med njimi in prej omenjenimi slovenskimi ni nobene razlike: glasovali so za svoje plače in privilegije, kratkoročno. Kazen zanje bo maščevalni spomin, dolgoročno.

Kaj so nam strahopetci zagotovili v najbližji prihodnosti? Nadaljnje uničevanje inštitucij z zamenjavami sposobnih vodilnih kadrov z nekvalificiranimi političnimi brezhrbteničarji, ki znajo potiskati samo z nogicami navzdol, nikoli z glavo navzgor. To pravzaprav niti ni tako skrb vzbujajoče: ko se bo zgodila sprememba, jih bo treba vse odpustiti in potem prepustiti sodiščem, tako kot to zdaj počnejo oni, da razsojajo o pravicah vsakega posebej. Kot vemo iz prakse, sodno dosežena pravica ne pomeni tudi vrnitve na isti položaj – hvala SDS za vzorčno postopanje! Na žalost to vedno pomeni vsaj začasno in, kot lahko opazujemo, skoraj vedno ogromno škodo za delovanje države ter njen položaj in ugled v svetu. Strahopetci so zagotovili tudi popolno zaščitenost storilcev v primeru očitnih nezakonitosti ter omalovaževanja norm in meril pri razdeljevanju denarja v času epidemije. Vrgli so črno zaveso čez vse groteskne afere, čez storilce, ki se niti ne skrivajo, ampak se javno veselijo, čez hitro naraščajočo revščino in brezposelnost, skratka čez vse, česar sami nočejo videti, ker pri tem sodelujejo. Strahopetci, to jim je že treba priznati, zdaj krčevito delajo: končujejo hiše in vile, dopolnjujejo svoje štale, popravljajo jahte, čistijo bazene, dograjujejo sušilnice in zidanice s po desetimi sobami, se dogovarjajo glede namestniških in svetovalnih funkcij, pogajajo se o bodočih honorarjih, prodajajo vse, kar je še na voljo, pa ni njihovo. Komaj so se dobro ogreli in zdaj so si zagotovili še nekaj časa. To, kar se jim bo zgodilo, ko bo vse skupaj počilo, ni drugim niti malo v tolažbo. Najbolj odvratni med njimi, sedemintrideset jih je, niso niti prevzeli svojih glasovnic – so se pač morali identificirati kot privrženci vodje, niso smeli tvegati anonimnosti … Toda strahopetcev to ne skrbi niti zdaj, ko vsako njihovo pojavljanje, sprehod po preddverju parlamenta ali nastop v medijih izzove množično zgražanje in psovanje televizije z legendarnega kavča. Kajti oni živijo v svetu, ki ga je Janša iz globine svojega prostaštva, sebičnosti in domišljavosti zamejil kot zadovoljstvo, da se v žepu vedno najde nekaj drobiža. Pa žvenketajte, strahopetci, menda ste v svoja gnezda znesli dovolj lesketajočih se grošev!

Vse to je pravzaprav bolj tema za kakšno družbeno komedijo, za otožno reminiscenco na Cankarjevo grenkobo, za splošno in upravičeno zgražanje. A naj nas to ne zavede, strahopetci so zakrivili še veliko hujše zločine. Strahopetci so, enako kot vlada, neposredno odgovorni za vse, kar se je zgodilo in se bo še zgodilo med epidemijo. Ne bom omenjala tistega, kar je vsem očitno, le zločin v teku, ki pomeni resnični vrhunec: gre za kriminalno manipuliranje s cepivi. Na začetku smo bili obveščeni, kakšen bo vrstni red cepljenja, čez nekaj dni tega nihče ni več omenjal, vse do nedavne izjave blaženega Kreka, da se od sredine februarja lahko cepi vsakdo, ki to želi. Čista, predrzna, krvava laž! V zdravstvenih domovih ni dovolj cepiva, ne vemo, kdo in kako ga prejme, kot da pri tem nihče ne spoštuje nobenega reda. Mediji do včeraj niso poročali o številu cepljenih, kar bi bilo sicer ključno, a ni podatkov. Mar ne bi bilo namesto dvakratnega testiranja po dvakratni ceni veliko enostavneje vse učitelje cepiti pred začetkom šole? Za učitelje očitno ni bilo cepiva … Za koga pa je bilo? To lopovsko in zločinsko mešetarjenje so zdaj odobrili strahopetci v parlamentu in tako dali legitimnost vladi, da še naprej odloča o tem, kdo bo umrl in kdo ne. Ceno za to je treba vendarle malo dražje plačati.

In kdo je največji strahopetec na tem pisanem sejmu strahopetcev? Nobenega dvoma ni, da je to Janez Janša. Kot je značilno za oblastnike, se nenehno predstavlja kot žrtev in tu pretirava v vsakem pogledu. Nenehno je ogrožen, tako kot njegov srbski kolega Aleksandar Vučić. Njegovo vztrajanje pri tem, da pomeni omenjanje janšizma napad nanj in konkretno grožnjo njemu, kaže na dve stvari: strahopetnost in zmedeno predstavo o abstraktnih pojmih.

Nerazlikovanje med konkretnostjo in abstrakcijo vnaša dvom o priljubljeni predstavi mnogih, da ima Janša dolgoročne diabolične načrte, da je to, kar počne, osmišljeno po predhodnem razmišljanju, skratka, da imamo opravka z nekim superiornim umom. V resnici ne gre za koherenten ideološki projekt, ampak za paberkovanje po vzorcih in trikih z vseh strani. Razpon Janševega miselnega sveta je izrazito omejen: stara komunistična praksa nižjega reda nomenklature, Orbanova politika, ki je zanj nedosegljiva zaradi pomanjkanja denarja in razpona linije napada, o Poljakih ne more niti razmišljati, ker ničesar ne razume že zaradi globine razkola v tej družbi. Okvirje Janševe osebne kulture določa njegova karikaturna poezija, še bolj pa verjetno njegova avtorsko dokaj sumljiva proza. Toda najbolj zgovorno Janšo opredeljuje njegov ponaredek Blaira in posredno Masaryka: to je njegova domena, to je njegova miselnost, to je njegova priljubljena praksa. Rad bi premikal ljudi kot figure po šahovnici, vendar brez pravil in ob kraji figur, medtem ko banda, nabrana z vseh vetrov, proizvaja diskurz, ki si ga on potem prisvoji. Njegov medijski center ni nastal zato, da bi preko njega posredoval svoje misli, ampak da bi od teh ljudi z odpada kulture – pač edinih, ki ji lahko kupi in obvladuje – pridobival diskurzivne formule in s tem dajal videz nekoga, ki razmišlja. Iz tega bazena, v katerem se prerivajo akademiki, šarlatani in propadli osebki brez kakršnekoli izobrazbe, Janša črpa neposrečene termine, kot je denimo Druga republika. To je raj, v katerem bodo domobranstvo, zgodovinska narodna veleizdaja in njeno cerkveno krilo ter končno samoizmišljeni osamosvojitelji paradirali ob zvokih goveje muzike. Zamisel je v celoti šepava in nerealna, toda s paberkovanjem med najhujšimi in improviziranjem je medtem uspelo iz države narediti Nulto republiko, v kateri ne more obstati nobena ugledna javna ali neodvisna inštitucija: h koritu Janša spusti samo zanj koristne zasebnike, kar je še vedno vsaj malo bolje od vladnih kadrovskih orgij, po katerih mahniči, kanglerji in podobni sedijo v ključnih odborih. Priznati je treba, da nasprotnike najbolj bega hitrost, s katero se rojevajo afere. Tako ravna tisti, ki se resnično boji bližajočega se konca. In to je očitno točka, na kateri je treba pritisniti, z enako hitrostjo, na tvorbe Nulte republike ter očistiti vse te madeže, napake, luknje in žarišča. Strahopetci so pokazali, da nima nobenega smisla paziti na čistost parlamentarne demokracije, ker jo bodo oni vedno znova onečedili. Zato se tako kot v primeru konstruktivne nezaupnice naučimo čistiti brez prestanka. Ker sicer bomo zares na ulicah, tresoč se od straha na kavču poslušali budnice Janšajugenda.