Mrtvi nevesti

In dejansko je bilo na začetku vse videti precej žalostno, najbolj turoben kulturni dan med vsemi, kar sem jih doživela v Sloveniji, skoraj 30 v neodvisni državi in kakšnih 15 pred tem. Potem so nekaj veselja vnesli spodrsljaji, ki so ob resnobni državni organizaciji in estetiki pač neizbežni: Povodni mož je v sakoju na golem trupu ter bos še najbolj spominjal na veseljake, ki so za tisti milijon evrov nabavili očitno neustrezne hitre teste. V uvodnem baletu pa se je Urška pojavila kot črna vdova, nekakšna vamp ženska, ki jo seveda čaka zaslužena kazen … in to je bilo povsem v skladu s pogrebnim nagovorom glavnega govornika. Drugih prvin živega razen kvasa v govoru ni bilo, ta metaforični kvas pa se je kakopak nanašal na tradicijo. Potem je sledilo še marsikaj o duhovnem in klijočem ter o kulturi brez bonitet. Amen.

Druga mrtva nevesta se ni tako zlahka predala, a kaj bo uboga, če se pripadnikom posebne enote pridružijo še rumeni jopiči, ki bi zdaj rušili tudi Metelkovo, kot kakšni predstavniki kulture dunajskega valčka v Narodni galeriji. Le kako je mogoče, da nihče od rumenih jopičev ni nastopil kot član žirije za Prešernovo nagrado? In kdo bo verjel, da rumeni jopiči obožujejo kulturo, kot je bila predstavljena na svečani proslavi? Padejo morda v tihi trans in se zibajo v ritmu glasbe, ko slišijo valček iz baleta Labodje jezero? Oblast se najbrž še nikoli ni predstavila v tako ogoljeni obliki: njihovi zvesti sluge gradijo kulturo okoli oltarja ter jo branijo s pomočjo policije in skupin nacističnih uličnih pretepačev, ki se predstavljajo kot delavski razred. Kje se je minister za kulturo zapijal na kulturni dan, je pri tem skorajda nepomembno vprašanje.

Predstavljajmo si drugačno vlado, ki bi se - potem ko bi odločanje o ukrepih v zvezi z epidemijo prepustila strokovnjakom, pametno razdelila denar, pred sodišče postavila vse lopove, povezane z nabavo medicinske opreme, preprečila pomor starejših ljudi in sploh pokazala neki razum - odločila praznik zaznamovati v skladu z dejanskim stanjem v kulturi: nagrajeni bi bili ljudje, ki so kulturo ustvarjali iz nič in jo ohranjali na ulicah, v zavetiščih, avtonomnih conah, virtualno; proslava bi potekala na prostem in vsi prisotni bi stali. Govor bi se nanašal na živo kulturo in tradicijo - in tudi upor je tradicija, zelo močna tradicija. Slavje bi bilo množično, saj bi se slavila prav zmaga kulture nad temo, prostaštvom in neznanjem, ki so nam ga vsiljevali skoraj leto dni ter odstranjevali nadarjene, strokovno podkovane in izkušene v korist neumnih, strokovno nepodkovanih in neizkušenih - ali preverjeno neuspešnih. To, da zmaga ni bila dosežena do kulturnega dne, nas ne bi smelo razočarati, ravno nasprotno. Vodnikova domačija je denimo predvajala video program o eni od Prešernovih balad (avtor Carlos Pasqual), povsem dostojen državne proslave; Knjižnica Otona Župančiča je predstavila pisano druščino ljudi, ki berejo Prešerna, ker jih navdihuje, preprosto, intimno, vsakdanje. Tudi to je bilo dostojno državne proslave. Poleg tega je bilo še veliko odličnih predstav, najboljših koncertov, vsa bogata produkcija v nemogočih pogojih, vse se je odprlo, prikazalo, nas povabilo h gledanju, uživanju, skakanju po kavčih, na katere so nas sicer obsodili. Koncert Vlada Kreslina, na primer … Virtualno in po domovih kulturni dan še nikoli ni bil tako vznemirljiv, tako drugačen od uradne različice. Kulturni dan je najbolj realno v realnem prostoru in z realnimi ljudmi, izpostavljenimi realnemu policijskemu nadzoru, proslavila Metelkova, ki je gostila tudi brezdomne rogovce: to je bil dostojen odgovor na državno proslavo. Vse skupaj, tudi vrste pred muzeji, kaže državnim oblastem, kaj ljudje mislijo o kulturi in kako jo čutijo. Oblast in kultura nimata več ničesar skupnega, in ker nam kultura resnično veliko pomeni, spokajte že enkrat in odidite!

Dve mrtvi nevesti v enem dnevu sta kar malo preveč. To je bilo videti tudi pri prejemnikih nagrad, ki so eni bolj drugi manj izgubljali stik z resničnim svetom, morda zaradi tako obilnih hlapov kvasa. Njim je najlažje odpustiti. Organizatorjem in vodji, ki je dan izrabil za pljuvanje po kulturi, ki mu ni všeč in je zato ne bi plačeval, ne more nihče več odpustiti. Se je pa vsaj ena od mrtvih nevest upirala in je dala jasno vedeti, da ne umira prostovoljno.

Zaradi kulturnega dne si drznem izpostaviti en razlog za odhod vlade, ki ga nihče ne omenja. Jaz sem ga že omenila in bom to storila še enkrat: vlada mora oditi zaradi stila. To ni družba, ki lahko prenese toliko sramotenja, toliko klofut, toliko posmeha ljudi, ki kršijo vsa pravila, še s posebnim zadovoljstvom tista, ki jih sami predpisujejo, ljudi, ki vsak dan proizvedejo takšne količine obscenosti in nesramnosti. To ni več vprašanje politike, stranke, parlamentarnega boja, pravil in zakonov: parametri in kriteriji so bili že zdavnaj prekršeni in vrženi v blato. Ostaja samo to, da je druščina v vladi in na oblasti pri svojem vedenju prestopila vse meje znosnosti. Zlasti v preteklih nekaj tednih se včasih zdi, kakor da njihovega ritma nespodobnosti ni več mogoče spremljati tako zaradi hitrosti pojavljanja kot zaradi števila. Toda ne gre za kvantiteto, čeprav se na prvi pogled morda tako zdi. Kvantiteta je prešla v kvaliteto, kar počnejo, je postalo neznosno z vidika stila. Ne gre niti za željo po upočasnitvi niti za utrujenost. Nasprotno, pomembno je iz dirke izstopiti, da bi spet zadihali in da bi ohranili stil. Nikomur ni več treba spremljati oblasti v nori dirki delanja napak in deljenja klofut, skrb za stil je samo znak, da se je na strani potlačenih nakopičila moč in da ni več nobenega dvoma o tem, kaj se dogaja. Pogreb mrtve neveste je bila samo predstava, poučna fikcija, igra, samo ob prazniku, ob kulturnem dnevu. Saj menda niste verjeli, da je mrtva? Ne, že naslednji dan je bolj živa kot kadar koli prej, le da se v tem naslednjem dnevu ne bo več igralo, vsaj ne taka žaloigra: ta je pridobila tisto nepopustljivost, ki prihaja s stilom.

Skratka, to je bil v resnici eden najbolj vznemirljivih kulturnih dni, odličen za opredeljevanje ljudi, idealen za prebujanje državljanov. Z malo več pameti bi lahko vlada bistveno obzirneje pristopila h kulturnemu samopredstavljanju. Vendar tega ni storila niti pri politično veliko bolj pomembnih in po njenih merilih večjih stvareh, zakaj bi se torej posebej trudila okoli kulture, s katero vsak dan ravna kot svinja z mehom? In tukaj je naredila napako, zaradi prekoračene meje stila tega ni mogoče več z ničimer skriti.

Po takem prazniku je lahko odpor samo še bolj samozavesten, bolj veder in bolj vesel. Kmalu bo obletnica začetka, ko se je izpostavilo samo nekaj pogumnih posameznikov, kot sta Border Collie Kivi in režiser Jaša Jenull. Koliko je samo takšnih lokalnih legend po slovenskih mestih! Koliko priložnosti, da se dan za dnem osvobajamo oblasti, da gradimo spomin na žrtve, da preučimo vse možnosti sprememb, da nabrusimo zobe za novo vlado, da ji ne damo miru že od prvega dne, da jo izpostavimo enakemu ritmu presenečenj, tokrat v nasprotni smeri. Morda bodo potrebne prostovoljne delovne brigade za razna dela, morda bo treba na horuk skupaj s fotelji na prosto znositi vse, ki jih je nastavila sedanja vlada, morda bo treba spremeniti pravilnike, po katerih bi vsi ničvredni podtaknjenci ostali na svojih nezasluženih položajih do naslednje desne vlade … Prav vse si je mogoče predstavljati, tudi poraz odpora. Zato ste hiteli v muzeje na kulturni dan - zdaj vam je vse veliko bolj jasno.