Levica - zunajvladna ali nadvladna?

Po minulem delovnem tednu imajo vsi, ki zdaj sestavljajo slovensko oblast, kar precej razlogov za slabo voljo. Četudi je po nekaj političnih sunkih vlada Marjana Šarca v državnem zboru vendarle spravila rebalans proračuna za letošnje leto pod streho, kar ji omogoča izvajanje zastavljenih politik, je dogajanje v minulih dneh postreglo z manj obetavnimi sporočili in spoznanji. Ključno je brez dvoma to, da je trenutna raven zaupanja med partnericami v vladi, ki sodeč po javnomnenjskih raziskavah uživa visoko, občasno celo rekordno podporo javnosti, na resni preizkušnji.
In prav ironično se zdi, da je zaupanje načeto v trenutkih, ko ima država (še vedno) spodobno gospodarsko rast, ko je državni zbor sprejel rekordno visok proračun s presežkom in ko so na mizi smeli načrti za to, da bi ljudje v tej državi bolje živeli. V takšnih razmerah je postavljanje obstanka vlade na kocko mogoče le zato, ker akterji v resnici ne delujejo kot ekipa, temveč v prvi vrsti tekmujejo za naklonjenost ljudi, četudi so jih polna usta delovanja v javno dobro. Dodatna ironija pa je, da je zaupanje med koalicijskimi partnericami, ki za zdaj, sodeč po odzivih javnosti, relativno zadovoljivo krmarijo vladno barko, načenja s svojim statusom pogodbena partnerica, ki ni članica vlade in za delo vlade po mnenju mnogih ne sprejema nobene odgovornosti – Levica. Si pa uspešno pripenja medalje – za dvig minimalne plače, za odpoved posla z oklepniki, za sprejetje rebalansa ...

Zabeljen račun

Moč Levice v opozicijskih strankah opredeljujejo z visokoletečimi prispodobami o "nadvladni" ali "nadkoalicijski" stranki, ki da v resnici kroji politiko vlade. Te ocene morda niso zelo daleč od resnice. Vzemimo za primer le rebalans proračuna, ki je bil v sredo potrjen v parlamentu z glasovi Levice; če bi denimo zaradi nasprotovanja Levice rebalans na koncu padel, bi vlada sicer tehnično lahko krmarila skozi leto s proračunom, ki ga je potrdila še prejšnja, Cerarjeva vlada. Vendar bi bilo to s političnega vidika precej nenavadno, saj ne bi bilo mogoče izvajati politik, ki jih je zastavila Šarčeva vlada, skupaj z Levico. Pod vprašaj bi bilo postavljeno tudi nadaljnje sobivanje vlade in zunajvladne partnerice. Med posamezniki v koalicijskih vrstah obstaja celo prepričanje, da je bil posel z oklepniki nedavno (začasno) odpovedan zato, da je bilo lažje z Levico skleniti dogovor o proračunu, vojaški pomisleki nad načrtovanim naročilom pa so bili uporabljeni le kot izgovor za odpoved posla. A to so špekulacije, ki pri nobenem uradnem viru ne bodo dobile potrditve, saj je bilo uradno sporočilo obrambnega ministra jasno.

Vlada na vrvici

Naposled so kljub pomislekom koalicijske stranke tik pred potrditvijo proračuna vendarle parafirale zabeljeni sporazum o projektnem sodelovanju z Levico v tem letu, kar istočasno pomeni, da bo Šarčeva posadka lahko brez večjih težav izpeljala le projekte, kjer podpora Levice ne bo vprašljiva. Zdi se, da zunajvladna partnerica resnično drži vladne partnerje na vrvici. Da Levica pomeni pomemben jeziček na tehtnici, ki vladi Marjana Šarca zagotavlja obstoj, se strinja politični analitik dr. Alem Maksuti z Inštituta za politični menedžment, a istočasno meni, da ni to nič nenavadnega in je opredeljevanje te sui generis partnerice kot "nadkoalicijske" odveč: "V tem kontekstu menim, da so atributi oziroma pridevniki, kot je 'nadvladni status' ali pa kot 'izsiljevanje', neprimerni oziroma kažejo na moraliziranje drugega pola opozicije." Koliko bo Levica uspešna pri uresničevanju svojih zahtev, vsaj tistih, ki so tako ali drugače uresničljive (minimalna plača, področni zakoni itd.), je po mnenju sogovornika odvisno prav od njenega "izsiljevalskega" potenciala. "V tem ni nič spornega. Tako deluje parlamentarna demokracija s koalicijskimi vladami. V preteklosti so podobno delali v upokojenski stranki Desus, le da tokrat ni bilo dikcije, da gre za nadvladni status neke stranke," še pravi Maksuti.