Malemu narodu popravljena krivica

Kaj spektakularnega nam sploh še ostane razen prečutih noči ob mojstrovinah Luke Dončića? Hja, na prvi pogled ne dosti, še Goran Dragić je šel na remont kolena, da se nad februarskim obračunom učenca in vajenca prek luže riše velik vprašaj. A niti to ne bi bil obliž na rano slovenski košarki, ki od dviga pokala evropskih prvakov dobiva za anale hude klofute, da je po treh nastopih ostala brez svetovnega prvenstva na Kitajskem.
Športne napovedi so sila nehvaležne, preveč je čejev. Naši košarkarji - razen omenjenih - čez mejo ne blestijo, tribune polnijo le v odločilnih bojih za domače lovorike. A povsem drugače je, ko Slovenija stopi skupaj. Poletni kvalifikacijski turnir za olimpijske igre, ki je misija košarkarske zveze, prinaša aktivacijo vseh možnih resursov, da tudi ta reprezentanca ugleda največjo športno prireditev sveta. Ker pri nas – kar je prednost malih narodov - pač ni treba vložiti na stotine milijonov evrov za velike dosežke. Športnikov imamo za peščico in le vsi morajo biti zdravi ter na voljo selektorju, zamere pozabljene, še kanček kemije in sreče, pa je uspeh tu, je naš skrivni recept.
In ker je realnost, da se zgodi le na vsake toliko, je morda zdaj čas za nogometno reprezentanco spet na velikem tekmovanju. Ne le zaradi časovne dimenzije, tvorec zadnjega uspeha - SP 2010 v Južni Afriki - Matjaž Kek je presekal z negativnimi silami, bil vnovič izbran za selektorja s plebiscitarno podporo, pa še od Jana Oblaka je dobil blagoslov za mirne praznike. Bo pa Škofjeločan letos še na drugi misiji, da na Metropolitanu, stadionu svojega Atletica, ne le zaigra, ampak (kot prvi Slovenec) končno zmaga v finalu lige prvakov. A pozor, že v osmini finala mu stoji nasproti Cristiano Ronaldo, ki mu je že pošteno zagrenil življenje.