Odkar je eden največjih solistov, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, s svojim izsiljevanjem posebnega statusa in potem z odhodom postavil nova pravila igre, so začeli solirati še drugi. Poljska mazurka in madžarski čardaš sta tako že povsem preglasila evropsko himno, Odo radosti.
Bobnenje, ki ga je slišati iz Varšave in Budimpešte, vmes pa je vse bolj nemogoče preslišati moteče neevropske tone iz Prage, Bratislave in Ljubljane, prefinjeno diplomacijo, kjer naj bi bil glavni zvok tišina, seveda moti. Še bolj moteče pa je za dirigente v Berlinu, Parizu in Bruslju, da se morajo v časih, ko EU išče svojo novo identiteto in pozicijo v svetu, tlakuje pot za popandemično okrevanje in se - priznali ali ne - pripravlja na čas po Angeli Merkel, ukvarjati tudi s problemi, ki navidezno evropsko sozvočje spreminjajo v kakofonijo. Povedano preprosto: skoraj polovica novih članic orkestra igra po svoje, pri tem pa ruši notne zapise, na katerih je evropska simfonija, kolikor je komu všeč ali ne, sploh nastala. Še huje pri vsem pa je, da si niti dirigenti niso edini, kako ta razglašeni orkester spraviti v red.
Poljsko soliranje glede (ne)spoštovanja evropskega pravnega reda, ki se odslikava v postavljanju nacionalnega prava nad evropskim, se zajeda v same temelje, na katerih stoji EU. Temeljni dokumenti EU z lizbonsko pogodbo vred namreč predvidevajo, da se države članice prostovoljno odrečejo delu svoje suverenosti. To oblastem na Poljskem, kjer več kot desetletje vleče vse niti nedotakljivi voditelj stranke Zakon in pravičnost (PiS) Jaroslaw Kaczynski, nikakor ne gre v račun. Četudi se Kaczynski tako kot mnogi drugi voditelji nekdaj socialističnih držav članic otepa vsega, kar vsaj malo diši oziroma smrdi po preteklosti, počne natanko to, kar so počeli politiki v časih pred padcem železne zavese: zavestno briše meje med tremi vejami oblasti, pri čemer naj bi v ustavnopravni teoriji prav sodna uživala posebno varstvo, da se ohrani njena neodvisnost. Skušnjava avtoritarne, totalitarne oblasti je za nove (vzhodno)evropske politike očitno prevelika, da bi se ji bili pripravljeni odreči.
Poljska seveda ni edina, tu je še Madžarska s prav tako nedotakljivim Viktorjem Orbanom, deklariranim kseno- in homofobom, ki se prav tako požvižga na vsa evropska pravila, če mu niso všeč. In kot kakšen vajenec se pojavlja še naš, slovenski premier Janez Janša, ki v osnovi ponavlja to, kar trobijo v Varšavi in Budimpešti, le da v še bolj robatih, nediplomatskih tonih. Njegov prepir s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen je odmeval, še bolj pa odmevajo njegove zapisane besede, s katerimi žali vsepovprek. Na trenutke se nam lahko ob tem prav smili zunanji minister Anže Logar, ki skuša nevtralizirati povzročeno škodo, pa četudi je ta nepopravljiva.
Trojec Orban-Janša-Kaczynski, v imenu slednjega sicer javno nastopa premier Mateusz Morawiecki, se dobro zaveda, da so evropske institucije, ki jih vidijo kot glavne sovražnike, prav tako neuglašene. Tudi to se kaže iz dneva v dan. Medtem ko poslanci Evropskega parlamenta, edini neposredno izvoljeni predstavniki 450-milijonske unije, vztrajajo pri doslednem kaznovanju neposlušnih držav, so v evropski vladi, torej Evropski komisiji, nekoliko bolj cincavi. Ko pa sedejo skupaj voditelji vseh 27 držav, je to podobno iskanju večnih kompromisov, ki se na koncu izgubijo v bruseljskem leporečju in grmadah papirjev, ki jih ne prebere nihče. Prekletstvo EU pri discipliniranju neubogljivih - v Varšavi, Budimpešti in Ljubljani pravijo neupogljivih - članic je v tem, da morajo biti vse rigorozne odločitve dosežene s konsenzom. Misija nemogoče. Ko poleg tega najmočnejše države članice zasledujejo najprej svoje, šele potem evropske interese, pa postane jasno, da je EU videti kot samopostrežna trgovina, kjer bi vsak vzel, kar mu je všeč, plačal pa bi nekdo drug.
Prav očitno je, da voditelji starih članic, ki jim je še mar za skupno Evropo v njenih fundamentalnih načelih, čakajo na volitve v neposlušnih članicah in upajo, da bodo te vse uredile. Na Madžarskem in v Sloveniji bodo volitve prihodnjo pomlad, na Poljskem šele jeseni 2023. In če se po volitvah ne bo nič spremenilo ali pa bodo prišli na oblast novi kaczynskiji, orbani in janše? Očitno bo kakofonija ostala.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
