Medijska prostitucija in binarni organi

Svetlana Slapšak Svetlana Slapšak
07.06.2019 15:33

Na podlagi pridobljenega znanja in izkušenj drugih, modrejših od mene, pa tudi moje malenkosti trdim, da se zlo včasih tudi brez naporov in žrtvovanja drugih zruši samo vase, implodira in izgine, denimo ko doseže takšno stopnjo napihnjene samoprepričanosti, da nad njo nima več nobenega nadzora.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Alejandro Alvarez

To se je nekajkrat že zgodilo v imperialnih medijih oziroma v slovenski podružnici madžarskega državnega medijskega giganta. Veliki izvedenci za laži in pritiske so očitno zapustili te kraje ...
Primer, ki ga najdemo v sredini izdaji, pomeni pravzaprav dokončno razkritje nekega naučenega vedenja, ki ga v duhu teh medijev še najlažje poimenujemo prostitucija novinarjev/kolumnistov; najlažje je namreč uporabiti njihov priljubljeni izraz, dokazovali so že tudi, da je pravi termin prestitucija (komik Vasle, pravljičar Biščič in lahkotni konverzator Tomašič). Hkrati je primer pokazal, kdo nima prave konkurence kot največji nevednež, najbolj neumen in nesposoben med plačanci imperialnih medijev, kdo je šampion, ki se mu je zlahka primerila zgoraj omenjena usodna napaka – Mitja Iršič. Razkril je namreč, da je prav on avtor tviterske laži, da evropska poslanka Irena Joveva misli, da je Bruselj na Nizozemskem. V svojem komentarju na portalu Nova24TV je v sredo, 5. junija, izrazil licemerno začudenje, ker se je trditev tako zelo razširila, da se je k njemu vrnila celo v več različicah. Nesrečni kolumnist je bil očitno v dilemi: laž z namero žaljenja in poniževanja nekega človeka bi lahko bila po eni strani po zakonu kazniva, po drugi strani pa je kolumnista njegov ego gnal k razkritju svoje identitete kot avtorja internetne uspešnice. Kaj storiti? Povsem v skladu z lastnostmi, ki sem jih kot nekdo, ki redno spremlja njegovo vzorčno delo, navedla, se je Iršič odločil za najhujšo možno rešitev – žaljivo laž je razglasil za svojo šalo in ob tem poudaril, da je mislil, da jo bodo tudi drugi razumeli enako. Z drugimi besedami rečeno, svojo predrzno laž je poskušal prikazati kot nekaj, kar je videti kot resnica oziroma kar je zaradi drugih primerov laži prepričljivo po analogiji. Laž potrjuje laž, ki je nastala iz osnovne laži, in jo tako krožno potrjuje.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta