Medijska zakonodaja: Škodljivost in škodoželjnost

Ključno vprašanje je, ali je bil poletni čas, po sili razmer vendarle namenjen javni razpravi o predlogih novel, le forma(lnost), da poslej vsaj na proceduro ne bi mogli več padati očitki, in ali po seriji utemeljenih kritik ostaja realna možnost vsaj za tehtnejši premislek in potencialno prevetritev idej. Iz tega na koncu izhaja še vprašanje, do kake mere bodo posledično na mizi kakršnekoli opcije sprememb vsaj pri najbolj spornih točkah. Umik medijskega paketa "zgolj" zaradi pozivov stroke oziroma vrste kritik akterjev, vpetih v medije, pa tudi vse glasnejših in resnejših opozoril institucij iz tujine, je ob odkritih tendencah podrejanja medijev in napajanj SDS-ove propagandne-medijske mašinerije za vsako ceno bržkone iluzorno pričakovati. Koalicijski partnerji SDS z izjemo Desusa, ki se je do neke mere vsebinsko opredelil, so se doslej (lahko) oprli predvsem na proceduro in se načeloma zavzeli vsaj za širšo in daljšo razpravo. A tudi zanje zdaj prihaja čas nujnosti konkretnejših vsebinskih opredelitev in sprejemanja odločitev.
Da nimamo opraviti z zakonom o medijih niti z zakonom za medije, temveč z zakonom proti medijem, je opozoril Slavko Splichal, profesor komunikologije s Fakultete za družbene vede, urednik v tem tednu izdanega zbornika Premisleki o prihodnosti javnih medijev. Skupna avtorjem tekstov v zborniku so opozorila o nujnosti ohranjanja medijske svobode in avtonomije in neodvisnega profesionalnega javnega servisa, s tem pa kritičnih javnosti kot stebrov demokratičnih družb. Boris Bergant, ki je deloval tudi kot svetovalec na področju upravljanja, strategij in organiziranosti javnih medijev, je ob predstavitvi recimo opozoril, da javni servis brez krepitve neodvisnosti in iskanja boljših rešitev za stabilno financiranje ne more preživeti. Več denarja si v danih okoliščinah v Evropi ni realno obetati, a da bi bila Slovenija edina država, v kateri bi mu odvzeli še tiste vire, ki jih ima, je nevzdržno in nedopustno. Hkrati ni nepomembno, da financiranje javnega servisa in varovanje njegove neodvisnosti ni dobra volja držav, temveč njihova obveznost.
Več pozivov k umiku za medije in profesionalno novinarstvo škodljivih zakonskih predlogov ne pomeni opustitve zavedanja, da je zakonodaja potrebna prenove. Že leta je že zaradi prehoda iz analogne v digitalno dobo jasno, da je veljavno zakonodajo povozil čas, kot tudi, da le minimalni popravki niso odgovor. Nujna je korenitejša reforma. Žal je nobena vlada ni bila sposobna izpeljati. Posegom sedanje vlade se tako pravzaprav nikomur v politiki ni treba prav posebej čuditi.
A medijska reforma, ki bi jo potrebovali, ni uresničevanje sle po politizaciji javnega servisa in siromašenje RTV ter upravljanje in nadzor Slovenske tiskovne agencije. Delovati v javnem interesu, ki mora biti vselej primaren, ne pomeni, da mediji sledijo kakršnimkoli partikularnim političnim ciljem in so prikladno orodje oblasti. Medijska reforma niso avtoritarni posegi v medije in spreminjanje kritičnega novinarstva v propagandno servilnost ali kupovanje ubogljive upogljivosti. Resna medijska politika vlade tudi ni vse bolj očitno načrtno uničevanje tiskanih medijev s privoščljivimi nagajanji, kot so prepovedi časopisov v lokalih z zasmehovanji pod pretvezo zaščite javnega zdravja. Ne vključuje niti spodkopavanja temeljev medijem na lokalni ravni, kjer se že leta spodbujajo občinska glasila.