Kot pravnik, ki se ukvarjam z ustavnim pravom, vem, da je svoboda izražanja (znana tudi kot svoboda govora) ena bistvenih človekovih pravic. Varujejo jo ustave vseh evropskih držav, zajamčena je tudi z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (EKČP). Zlasti ko se nanaša na svobodno razpravo o vprašanjih javnega pomena, je nepogrešljiva za demokratični značaj družbe. Varuje naše izražanje ne glede na to, ali je ustno, pisno ali morda izražanje s kretnjami, gestikulacijo, simboličnimi gestami in podobno (trobljenje pri vožnji mimo državnega zbora je lahko politični govor!).
Debele knjige in spletne zbirke odločitev najvišjih sodnih teles so polne sodb, ki se ukvarjajo s svobodo izražanja. Posegi vanjo so lahko ustavno upravičeni le pod strogimi pogoji. V Sloveniji se uporabljata strogi test sorazmernosti (če se svoboda izražanja sooča z javnim interesom) oziroma test praktične konkordance (če se sooča s človekovo pravico drugega zasebnika, kakršna je na primer pravica do časti in dobrega imena).
Ob vsem tem priznavanju velikega pomena navedeni človekovi pravici pa se včasih - poglejmo resnici v oči - večina ljudi niti ni mogla izražati tako, da bi njihov glas segel izza zidov družinskega domovanja ali vaške gostilne. V širši javni prostor so bili pripuščeni (prek tradicionalnih medijev) predvsem novinarji pa seveda politiki, gospodarstveniki in druge javne osebe. "Vratarji" javnega diskurza, uredniki tradicionalnih medijev, so prvi pazili na to, da se v ta prostor niso prebila kakšna pravno ali etično nesprejemljiva stališča.
Množice so spregovorile
S prihodom interneta je postalo vse drugače. Množice so spregovorile. Na omrežjih Facebook, Twitter, Instagram, v komentarjih pod časopisnimi članki, v neštetih blogih. Kako so spregovorile, je druga zgodba. Akademiki družboslovne provenience že leta vijejo roke nad osurovelostjo javnih razprav, nad sovražnim govorom, zmerjanjem, nad zapiranjem v zatesnjene mehurčke istomislečih. Seveda za vse to ni odgovorno le občestvo anonimnih komentatorjev, saj so standarde javne besede pomagali rušiti tudi številni novi mediji z jasno politično agendo. A vendar je bilo v zadnjih letih med tistimi, ki nam vladajo, zaznati očitno nelagodje zaradi tega, ker je elitam javni diskurz enostavno ušel iz rok. Enostavno postopka kreiranja in ustvarjanja mnenj in stališč niso več mogle obvladovati tako kot doslej. Spet in spet se je pojavljal vtis, da (predvsem) na spletu prevladajo - ali pa so vsaj zelo močna - stališča, ki so diametralno nasprotna tistim, ki jih zastopajo nosilci t. i. liberalnega konsenza (torej široko rečeno, vse tiste stranke od zmerne desnice prek sredine do zmerne levice, ki so širše pripoznane kot "normalne" in "zrele za izvajanje oblasti"). Tako je bilo glede migrantov. Glede obveznih cepljenj. Glede ukrepov proti covidu-19. Tako je marsikje glede klimatskih sprememb, kontrole nad oborožitvijo zasebnikov. Konflikt idej med (domnevno) razsvetljenimi liberalnimi elitami ter glave dvigajočimi populisti in suverenisti je postajal vse bolj izražen in vse bolj srdit.
Nekje pred nekaj leti se je nekaj prelomilo v odnosu vladajočih do spletnih platform, ki so omogočale to celotno kakofonijo nevarno svobodnega govora, razpravljanja, včasih pa tudi navadnega preklinjanja. Morda se bralci spomnite časov, ko so vodilni v Facebooku, Googlu in Youtubu hladnokrvno zatrjevali, da niso in ne bodo cenzorji - na njihovih platformah pa vlada prava svoboda javne besede.
Ta pozicija enostavno ni zdržala. Vlade so pokazale, da lahko na tehnovelikane še kako pritisnejo. Ta pritisk se je v veliki meri izvajal prek različnih regulatornih postopkov, v katerih so se izrekale visoke denarne kazni. Navzven izraženi razlogi so bili različni, sprva nepovezani s svobodo govora: skrb za svobodno konkurenco, za varstvo zasebnosti, preprečevanje monopolov in tako naprej. Politični krogi pa so že pred naskokom Trumpovih privržencev na kongres izpostavili, da je treba okrepiti tudi odgovornost spletnih platform za vsebino objav. To naj bi bilo ključno za ohranitev delujoče demokracije in za obrambo pred naraščajočim populizmom. V tem kontekstu sta se v ospredje prebila široka in ohlapna koncepta "lažnih vesti" in "sovražnega govora", ki ju je mogoče razlagati na različne nepredvidljive načine. Oblasti so začele obtoževati spletne platforme, da dopuščajo pozive k nasilju nad migranti in pripadniki različnih manjšin, in celo, da so kanal, prek katerega svoj uničujoči vpliv na zahodne demokracije izvajajo ruski hekerji.
Mehanizmi dušenja javnega diskurza
Kot je običajno pri vseh dobrih kampanjah propagande, je bilo v tem nekaj resnice. A moralna panika zaradi preveč svobodnega in nereguliranega govora "drhali" je presegla vse normalne meje in ima tudi temnejšo plat - plat tendence k zoženju sfere še sprejemljivih mnenj. Zato imajo danes spletne platforme precej drugačne poglede na svobodo govora kot pred leti. Iz strahu pred regulatornim odzivom so same, preventivno, začele izvajati cenzuro. Danes se dejansko močno in intenzivno izvaja zasebna cenzura upravljavcev socialnih omrežij in podobnih storitev, ki brišejo objave, ki ne ustrezajo njihovim (zelo ohlapnim in nedoločnim) merilom sprejemljivosti, manjšajo njihovo vidnost ter ukinjajo uporabniške račune (deplatforming).
Taka ravnanja so verjetno dosegla vrh v dneh po odmevnem dogajanju v ZDA v zvezi s potrditvijo elektorskih glasov za Joeja Bidna. Zdaj ne gre le za urejanje vsebine lastnih storitev. Internetni velikani so začeli agresivno posegati v politiko in delovanje manjših igralcev na trgu, ki so tehnično ali ekonomsko odvisni od njih. Tako so Google, Apple in Amazon v nekaj dneh povsem onemogočili delovanje socialnega omrežja Parler, ki ga uporablja dvanajst milijonov večinoma politično konzervativnih uporabnikov. Brisanje iz trgovin z aplikacijami oziroma odpoved uporabe Amazonovega oblaka naj bi bila posledica opustitve preprečevanja pozivov uporabnikov omrežja Parler k nasilju.
A ta očitek je zelo lahko umetno skonstruirati, uveljavljen je bil v docela enostranskem postopku brez pravnega varstva, sumljiv pa je tudi zato, ker pomeni le kulminacijo zdaj že večletnega zapostavljanja in tlačenja glasov t. i. alternativne populistične/nacionalistične desnice na spletu, ki ga izvajajo velikani Silicijeve doline. Indicev za to je veliko, precej agresiven pri tem početju je bil zlasti Twitter. Ofenziva zoper glasnike te politične struje v zadnjih letih poteka tudi na drugih področjih in prek drugih velikih zasebnih podjetij oziroma organizacij. Podjetja in univerze so umaknili oglase s pomembne konzervativne spletne strani Breitbart. Plačilni procesorji, kot je Pay Pal, in platforme množičnega financiranja, kot je Patreon, so ustavili denarne tokove k nekaterim prominentnim severnoameriškim desničarjem. In tako naprej.
Se lahko levičarji vsemu temu privoščljivo smejemo? Sam politično nisem blizu Trumpovim volivcem. A mehanizmi dušenja javnega diskurza, ki se trenutno uporabljajo proti njim, bodo prej ali slej uporabljeni tudi zoper druge politične struje, ki utegnejo ogroziti "sredinski status quo", v katerega so se zlile nekdaj ostreje razločene stranke desne in leve sredine. Tudi in še posebno zoper morebitno bodočo radikalno levo alternativo.
Regulacija ne sme biti preostra
Spletne platforme (zlasti Facebook in Twitter) so danes de facto vodilni medij, iz katerega ljudje pridobivajo informacije in mnenja o ključnem družbenem dogajanju. Te platforme imajo toliko uporabnikov in tolikšen doseg, da so postale de facto javno dobro za uveljavljanje svobode izražanja, kot so za svobodo gibanja ceste, železnice in druga infrastruktura. Tudi zato imajo seveda celo toksične in nesprejemljive objave na teh platformah potencialno močan vpliv. Nerazumno bi se bilo zavzemati za to, da so platforme povsem osvobojene odgovornosti za vsebino objav svojih uporabnikov. Po drugi strani se ni primerno zavzemati za to, da se svobodni govor na spletu preveč omeji ali se celo zaduši. Poleg valov sovraštva in idiotizma nam je splet dal Wikileaks, mnoge kvalitetne forume in bloge ter nasploh možnost izražanja progresivnih in alternativnih pogledov, ki v (pogosto) kapitalsko obvladovane "uradne" medije ne morejo prodreti.
Pomembno je dvoje: a) regulacija ne sme biti preostra in b) pred spletne platforme ne smejo biti postavljene prehude in neizvedljive zahteve.
Regulacija ne bo preostra, če kriteriji za pravno nedopusten govor (sovražni govor, eventualno še naklepno in za demokracijo nevarno zavajanje) ne bodo prepuščeni samovolji lastnikov in urednikov vsebin tehnoloških družb, saj bi v takem primeru govor na spletu odseval predvsem njihove politične poglede in preference. Pač pa bi se države glede internetnih storitev s pomembnim čezmejnim dosegom morale dogovoriti za regulacijo v skladu z merili glavnih mednarodnih pogodb za varstvo človekovih pravic. Čeprav so platforme v zasebni lasti, so, kot navedeno, vsaj tiste vodilne postale neke vrste nepogrešljivo komunikacijsko javno dobro. Zato podjetja, ki jih upravljajo, vsebine objav ne bi več smela urejati po lastni presoji, zgolj zaradi dejstva zasebnega lastništva. Le če bi vas zaradi vsebine povedanega lahko sankcionirala država, naj vas sme in mora tudi tehnološki velikan, preko storitve katerega se izražate.
“Moralna panika zaradi preveč svobodnega in nereguliranega govora ‘drhali’ je presegla vse normalne meje in ima tudi temnejšo plat - plat tendence k zoženju sfere še sprejemljivih mnenj”
In zahteve spletnim platformam ne bodo prehude in neizvedljive le tedaj, ko se bo od njih pričakovalo, da same, proaktivno, odstranijo le najbolj očitne primere manipulacij in sovražnega govora. Mejni in dvomljivi primeri bi morali biti tudi na spletu prepuščeni pristojnim sodiščem. Če ne bo tako, bodo platforme iz strahu pred visokimi kaznimi brisale vsako, celo le potencialno in od daleč sporno objavo, kar bo debate na spletu kmalu spremenilo v mlačno, nezanimivo in neužitno juho.
Svoboda izražanja na zasebnih spletnih platformah je trenutno brez dvoma eno najbolj spornih in konfliktnih vprašanj, z učinkom na premnoga področja družbenega življenja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
