Seveda pa imamo tudi nekaj dejstev, ki pričajo o pomembnih rečeh iz naše preteklosti, ki se nam iz različnih razlogov, še zlasti političnih, v različnih obdobjih niso zdela enako pomembna. V času obeh Jugoslavij ni bilo primerno govoriti, da smo Slovenci vse do vstopa v Kraljevino SHS vso svojo zgodovino pripadali izključno zahodu in zahodnim oblastem in da nikoli nismo bili del Otomanskega imperija. Kot del Avstro-Ogrske smo ob koncu prve svetovne vojne pristali med poraženci, čeprav smo na Soči pogumno in častno ubranili svoje ozemlje po tem, ko nas je zahrbtno napadla Italija, ki nazadnje pristane med zmagovalci in s tem med dobičkarji prve svetovne vojne. Rusi so bili v prvi svetovni vojni zavezniki Italije in s tem zaslužni, da ta zasede slovensko ozemlje vse do Postojne in Primorcem prinese trpljenje pod fašizmom. A že v drugi svetovni vojni so nam bili Rusi zavezniški slovanski bratje, čeprav z njimi nikoli nismo delili ne vere ne pisave niti skupne države.
Takrat se manjšinci, ki najbolje vedo, v kakšnih razmerah živijo, nekoliko ustrašijo celo tistih iz lastne domovine, ki bi se za njihove pravice borili do zadnjih kapelj časopisnega črnila
Pod starim in preizkušenim
Zaradi vse te pisanosti in protislovnosti naše zgodovine, s katero si Slovenci po nešteto tujih in bolj ali manj naklonjenih oblasteh nazadnje izborimo lastno državo, imamo danes domovino, ki ji iz čisto praktičnih razlogov tostran meja rečemo matična domovina, onstran meja pa zamejstvo. To se namreč zgodi, kadar se po prelomnih zgodovinskih dogodkih, običajno po vojnah in mirovnih konferencah, na novo določijo meje nacionalne države; večina naroda ostane znotraj državnih meja, manjšine pa zunaj njih, v sosednjih državah. Vse do osamosvojitve smo imeli Slovenci tri manjšine, v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, po osamosvojitvi pa manjšina postanejo tudi Slovenci na Hrvaškem. Danes te štiri manjšine živijo v različnih okoliščinah in še bolj različnih družbenih razmerah.
Nekoč največja slovenska manjšina, tista v Avstriji, se je do danes najbolj zmanjšala, čeravno je prav zgodovina Koroške zagotovo najbolj jedrna zgodovina naroda ali kar zibelka slovenstva. Koroški plebiscit iz leta 1920 je kruto zarezal v slovensko narodno telo, pri čemer ni dvomov, da so takrat tudi mnogi Slovenci glasovali za Avstrijo, ker so v danih razmerah presojali med ravnanjem po srcu na eni strani in z razumom na drugi. Koroški sorodniki mojega nona so mu priznali, da so glasovali za Avstrijo, ker niso zaupali južnoslovanski novotariji, so raje glasovali za obstanek pod staro in preizkušeno avstrijsko oblastjo. Slovenci zunaj Koroške plebiscita niso imeli in so zanje odločili politiki, ki so izbrali Kraljevino SHS. Močno se je zmanjšala tudi velika slovenska manjšina v Italiji, a ne toliko kot tista v Avstriji, medtem ko manjšina na Madžarskem ostaja najmanj številna in s tem tudi najbolj šibka. Slovenci na Hrvaškem so naša najnovejša in že zato najbolj posebna manjšina. Sprva so jih nekateri v Sloveniji videli kot manjšino novodobnih priseljencev in nekdanjih jugooficirjev, a je nazadnje prevladalo spoznanje, da gre za tradicionalno prebivalstvo z izjemno zanimivo zgodovino skupnosti in izvrstnih posameznikov. Ni naključje, da se lahko pohvalijo z najstarejšim slovenskim društvom na evropskih tleh, Slovenski dom v Zagrebu namreč prav letos praznuje že 90-letnico delovanja.
In sem pomislil, kako bi bilo, ko bi na obeh straneh dodali besedico tudi, ki je sama po sebi nepomembna, a stvari rešuje v celoti
Slabo poznamo in razumemo
Slovenci imamo do zamejstva in manjšin dvojen odnos. Po eni strani jih spoštujemo in podpiramo, po drugi pa jih slabo poznamo in še manj razumemo. Šele ko z manjšino nekaj časa živiš, lažje razumeš, kako dvojnost domovin, jezika, tradicij in kulture človeka bogati in plemeniti, po drugi strani pa pomeni tudi dvojno težo v vsakdanjem življenju. Oba jezika se pripadnikom manjšin prepletata in zapletata že v mislih pa doma in v službi, med prijatelji in na ulici, identiteta je pogosto na preizkušnji na vseh ravneh, od družine in otrok do nogometne tekme reprezentanc obeh domovin. Še bolj se življenje manjšine zaplete, ko se domovini zapleteta v spore, ki se potem odrazijo tudi na manjšinah.
Tak je bil primer obeležitve dneva spomina v Italiji, ko smo 10. februarja na bazoviški fojbi slišali politične govore, za katere smo verjeli, da so zgodovina in jih ne bomo nikoli več slišali. Odziv domovine in manjšine je bil upravičeno oster in slišali smo pričakovana opravičila. A razmere bi se hitreje umirile, ko bi na obeh straneh ne bilo pretiravanj, v Sloveniji pa celo teze o "ogroženosti" slovenske manjšine v Italiji. Takrat se manjšinci, ki najbolje vedo, v kakšnih razmerah živijo, nekoliko ustrašijo celo tistih iz lastne domovine, ki bi se za njihove pravice borili do zadnjih kapelj časopisnega črnila. Spori in prepiri minejo, sožitje ljudi ob meji pa ostaja in življenje gre naprej svojo pot.
V lanskem pogovoru na njegovem domu na Proseku sva s starosto slovenskega pisateljstva Borisom Pahorjem razčlenjevala to dvojnost slovenstva v Italiji. Pisatelj je bil skrajno jasen: "Nekomu moraš pripadati, biti Slovenec, a še prej moraš biti človek." Pri tem sem slišal tudi tisto, česar ni rekel; le kaj pomaga biti Slovenec, če nisi človek, ampak mona. In isto velja za Italijane. Ko sem letos komentiral politične govore ob 10. februarju, sem ob kritičnosti izrazil delno razumevanje za besede predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija, ki je pošiljal pozdrave "italijanski Istri".
Besedica tudi
Spomnil sem se na vseprisotno slovensko krilatico Trst je naš in pomislil, kako ni pomembno le, kaj kdo reče, ampak prav tako, kdo in kje kaj reče. In sem pomislil, kako bi bilo, ko bi na obeh straneh dodali besedico tudi, ki je sama po sebi nepomembna, a stvari rešuje v celoti. Tako kot je Trst bil in je v resnici "tudi" naš, je prav tako Istra bila in je "tudi" italijanska, saj tam živi italijanska manjšina. Tisti, ki hočejo spreminjati preteklost, niti s tem ne bodo zadovoljni, tistim, ki se hočejo iztrgati iz preteklosti, pa ta "tudi" pove in razjasni skoraj vse. Zadnje stoletje naše zgodovine z Italijo je bilo težavno in tragično, a se zdaj tega zavedamo in iščemo pot v stoletje lepše prihodnosti.
Ali kot bi rekel veliki Ivo Andrić, ki je bil leta 1922 generalni konzul Kraljevine SHS v Trstu; "Skrite rane se najpočasneje celijo."
