Zanimanje mladih za politiko je izredno majhno, poznavanje političnega sistema med mladimi je izredno slabo, udeležba mladih na volitvah (v povprečju pri nas med 15 in 20 odstotki) pa je že skoraj srhljivo nizka. Tukaj prostora za različne ocene in interpretacije ni. Gre za dejstva, ki bi nas morala še kako skrbeti. Na prvi pogled je videti, da se kot družba s tem problemom ukvarjamo že vrsto let, iščemo rešitve, a v politiki prave volje za spremembe še ni bilo. Očitno to pač ni prioriteta ali pa kdo zares naivno verjame, da bo nekajmesečna predvolilna kampanja, v kateri vsi lepo govorijo o mladih, čudežno dvignila volilno udeležbo. Evidentni primer je letošnja kampanja Evropske unije za dvig volilne udeležbe mladih, v katero so vložili enormne finančne vložke, a po mojem mnenju neskončna plakatna mesta, tone promocijskega materiala in številni dogodki ne morejo zamegliti spomina, da smo v zadnjih petih letih gledali najvišjega politika EU v kočljivih pozah, ko je opit skoraj zgrmel s kakšnega odra (beri "težave z išiasom"). Čeprav kdo tako misli in prav zato še tako rad vključuje mlade (zgolj) v predvolilne kampanje, naj ve: mladi nismo naivni.
Resnične volje večine za višjo udeležbo mladih v politiki zares ni
