Pa sploh nimam nič proti močvirnikom. Nasprotno: kar precej prijateljev imam med njimi. Ampak - če s'n Mariborčan, s'n Mariborčan. Zato mi nogometno srce seveda utripa vijolično, a kljub temu se mi skandiranje "ubi, ubi žabara!" zdi neumestno. Toda o tem samo mimogrede, toliko da pojasnim, zakaj ne bom pisal o sicer znameniti ljubljanski tržnici, ki je poleg gradu in Prešerca s Tromostovjem največja turistična privlačnost našega glavnega mesta. Moji tržnici sta namreč na mariborskem Vodnikovem in piranskem Zelenjavnem trgu.
Med najbolj zgodnimi otroškimi spomini se mi svetlika, kako sem mamo spremljal po Koroški do trga. Nikoli ni rekla, da gremo na tržnico. To besedo so uporabljali bolj fini ljudje. Med hojo sem ujel tudi kaj nemškega. Marsikaj mi je bilo domače: šparhert, širhakl, šnitloh, šaufla, šlauh, šnirnci, šajshajzl*… če jih omenim samo nekaj na š. Med stojnicami sem slišal tudi pogovore v takšnem jeziku, pravzaprav v "kuhltajč"**, kot sem izvedel pozneje. V taki polomljeni nemščini so klepetale starejše gospe, ki so dišale po sivki in ki tudi v tistih udarniških časih niso postale tovarišice. Legendarni sta bili Frau Klitschek in Frau Murschetz, njuni dialogi so bili med najbolj priljubljenimi rubrikami starega Totega lista. Poleg vsakršnih vrtnin in poljščin pa pišekov in jajc sem na trgu spoznaval tudi govorice širokokrilnih prodajalk v razponu od Slovenskih goric prek Dravskega polja do obronkov Pohorja. Mogoče mi je to vzbudilo zanimanje za jezikoslovje (ki se mu predajam ljubiteljsko), vsekakor pa mi je koristilo na začetku moje poklicne poti. V tistih urejenih časih se je namreč novinarska kariera začenjala s pisanjem novic o cenah na trgu.
Pa naj preskočim celotno pokojninsko dobo - vključno z dunajskim obdobjem in Naschmarktom, slovito tržnico, ki se razteza na kar 2,3 hektarja. Pristanemo na skromnem Zelenjavnem trgu v Piranu, ki premore vsega osemnajst stojnic in še zanje ne pomnim, da bi bile kdaj vse zasedene. O razkošju šavrinskega narečja in sploh istrskih govoric ni sledu, pač pa albanščine in ruščine. V zaledju je seveda dovolj pridelovalcev, vendar jih odvračajo predvsem obupne prometne razmere. Kot vsem otežujejo dostavo, tako da odnehujejo vsi po vrsti, saj je neposredna prodaja gostilničarjem in hotelirjem udobnejša in dovolj donosna. Le kdo bi med vsemi temnimi madeži našega turističnega bisera pomislil na te stojnice? Le koga je tiščal občinski denar, da je tik pred volitvami naročil sodobnejše, vendar v beneškem slogu? Pred dvema tednoma so zableščale v vsej lepoti, ampak kaj, ko so nad njimi - damski senčniki namesto kmečkih marel. Pred dežjem in soncem ne zaščitijo niti prodajalcev niti kupcev.
