Na hrvaški Dori presenetili sami sebe: Let 3 od navdušenja do zavračanja

Ste vedeli, da bi reški rokovski bend Let 3 moral nastopiti v Mariboru prihodnjo soboto, 25. februarja, ob 21. uri v dvorani Gustaf Kulturnega centra Pekarna? Rezervni termin je bil še petek, 3. marca. Toda organizator koncertov v Gustafu Teodor Audič je v nedeljo dobil elektronsko sporočilo z Reke z naslednjo vsebino: "Zmagali smo na hrvaškem tekmovanju za Eurosong in imamo sedaj sto obveznosti, za katere smo podpisali pogodbo. Tako da vsi naši koncerti, razen še ta teden dveh, na Reki in v Zagrebu, do nadaljnjega odpadejo. Tudi 3. marca ne moremo. Upam, da kapiraš. Prestavimo to na jesen, ker smo zdaj v težkem sranju!" Spodaj pa še: "Hvala za razumevanje!" in podpis kitarista Let 3 Dražena Baljaka.

Kaj se je zgodilo? I, kaj neki. Let 3 so predvsem presenetili sebe in nato še mnogo druge, pa so v soboto zvečer na prireditvi v Opatiji med 18 hrvaškimi udeleženci s pesmijo Mama ŠČ prepričljivo zmagali na Dori, ki je, kot že veste, hrvaška prireditev za izbor predstavnika na Eurosongu. Tega letos od 9. do 13. maja gosti britanski Liverpool, ki je kot prireditelj vskočil po lanski zmagi ukrajinskega predstavnika, saj je v tej državi zavoljo ruskega napada že teden dni manj kot celo leto divja vojna. Kontroverzni reški bend je osvojil glasove tako žirije kot gledalcev in poslušalcev, in to dominantno. Žirija in občinstvo sta Letu 3 namenila 279 točk, drugouvrŠČena skladba jih je zbrala komaj 155.

Od navdušenja do zavračanja

Kot je za Večer povedal svobodni novinar iz Zagreba Goran Ivanović, ki je tudi sodelavec glasbene redakcije Radia Študent v Ljubljani: "Saj ne, da bi bi bili Let 3 kakšni outsiderji. Točke žirije smo smeli pričakovati, toda presenetilo je tudi mene predvsem to, da je zanje tako z naskokom glasovalo tudi občinstvo. Verjetno zato, ker je bend načel aktualno vsebino: vojno v Ukrajini." Hej, hrvaško občinstvo je vsaj lahko glasovalo, na Emi letos slovenskemu občinstvu to ni bilo dano. In seveda so Let 3 že desetletja legendarni bend, ki se je doslej norčeval prav iz vsega, iz česar se norčevati da, mogoče tudi iz česa, iz česar se ne da. Že njihov scenski nastop v Opatiji je dvignil veliko prahu. Na oder so prišli naličeni, odeti v nekakšne vojaške plaŠČe, ki so jih med nastopom odvrgli in so ostali zgolj v korzetih, v ritih pa so imeli zapičene vrtnice. No, ja. So že bili na odru tako rekoč čisto goli, saj nagobčniki čez njihove penise niso domišljiji več prepustili ničesar. Kakorkoli, njihova bizarna kostumografija, ko se je ob koncu nastopa pojavil še "mali psihopat" z jedrskima raketnima konicama, je vzbudila diametralno nasprotne si komentarje doma in po svetu: od neskritega navdušenja nad maškarado do pristnega zgražanja nad studom. Kaj pa šele pesem!

Motiv v pesmi z naslovom Mama ŠČ je kritika vojne. "Nastala je lani, ko sem v Splitu delal neko predstavo. Zgodila se je vojna, zaradi tega sem se tudi odločili, da naredimo vojno opero. Mama ŠČ pa je ena izmed skladb te opere," je razlagal eden od dveh frontmenov Damir Martinović - Mrle. Skladba, ki premore elemente posebne istrske in goransko-primorske tonalitete, je eksplozivna in izzivalna, saj naj bi govorila prav o rusko-ukrajinski vojni oziroma natančneje o ruskem predsedniku Vladimirju Putinu. Kot je še dejal Mrle: "Želimo poslati sporočilo tistim, ki mislijo, da je planet njihova igrača, in z vsemi ravnajo kot z marionetami. Trenutno je Putin izrazit maneken tega stila." Naslov pesmi ŠČ pa menda lahko pomeni starodavno abecedo iz sumerskih časov, pet tisoč let nazaj, krvno skupino ŠČ, vzdih ob orgazmu ali pa meditacijo. Sicer je navdih za pesem dobil pri legendarnem, zdaj že pokojnem novinarju splitskega tednika Feral Tribune Predragu Luciću, ki je svoj čas napisal pesem Kupi mi mama eno malo vojno. Opera se navdihuje še pri motivih iz tekstov Mateja Matišića in Aristofana, starega Grka, kakopak, ki je napisal komedijo, v kateri ženske moškim, ki želijo zanetiti vojno, "ne dajo pičke", dokler jih te budalosti ne minejo.

Na družabnem omrežju Facebook je profesor s Fakultete političnih znanosti v Zagrebu Hrvoje Cvijanović takole skušal interpretirati besedilo, v katerem se največkrat ponovita stavka "mama kupila traktora" (mama je kupila traktor) pa "mama, idem u rat (mama, grem v vojno): "Mama ŠČ (rusko Щ), pesem skupine Let 3 o Putinovi Rusiji, je estetsko in glasbeno najprimernejši hrvaški odgovor na trajajočo rusko agresijo. Mama se v pesmi nenehno ponavlja: Mama je kupila traktor, mama je ljubila morona (bedaka) … Mama kot mati Rusija je (pod)kupila traktor (Belorusijo), iz katerega se prav tako širita agresija in zlo. Mimogrede, Putin je od beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka za rojstni dan lani oktobra dobil traktor. Skratka, mati Rusija ljubi bedaka - Putina - malega krokodiljega psihopata, ki grozi z armagedonom, zaradi katerega gre mali človek v vojno."

Če ne razumete nič

Oglasili so se, pričakovano, tudi srbski tabloidi. Medij Informer je pozval k diskvalifikaciji Hrvaške na Evroviziji, "češ da se je skupina z omembo traktorja norčevala iz pregona več kot 250 tisoč Srbov v zločinski akciji Nevihta". V bendu so navedbe tabloida ostro zavrnili. "To so neumne razprave. Tisti, ki nas poznajo kot umetnike, ne bodo nasedli takšnim prevaram," sta v intervjuju za hrvaško televizijo N1 dejala frontmena zasedbe, že omenjeni Marinović - Mrle in pevec Zoran Prodanović - Prlja. "Ozreti se moramo v prihodnost. Ne razumem, kaj je v ozadju interesa ljudi, ki kopljejo po travmah. Traktor nima nobene povezave s tem, kar nam poskušajo podtakniti. Oboževalce v Srbiji zelo cenimo in jih imamo radi, tako kot nas imajo radi oni. Vemo, da srbski poslušalci vedo, da na kaj takega ne bi pomislili, kaj šele, da bi se iz tega norčevali."

Vsekakor je Let 3 ena najbolj provokativnih skupin na Hrvaškem in tudi na območjih vse nekdanje skupne države, ustanovljena je bila leta 1987 na Reki, kot smo v Večeru že zapisali, "na marginah panka in na valovih drugega novega vala". Prve posnetke je objavila isto leto na kompilaciji Rijeka-Paris-Texas, leto pozneje pa debitantski album Two Dogs Fuckin' z zdaj že legendarno pesmijo Izgubljeni. Po drugem albumu El Desperado in dvojnem albumu v živo Živi kurac je sledil album Nečuveno, ki je bil pravzaprav kos plastike, na katerem ni bilo posneto nič, niti tišina. Kljub temu so je prodali 350 izvodov. Na albumu Jedina iz leta 2000 se pojavi njihova izvedba hita Belih vran Maček v žaklju, v slovenŠČini, seveda. Skupno so izdali kar deset albumov, med njimi izzivalnega Bombardiranje Srbije i Čačka leta 2006, ob katerem je veliko prahu dvignil videospot za priredbo skladbe Rado ide Srbin u vojnike. Novega albuma niso izdali vse od leta 2016, ko je izšel zadnji, spet z zanimivim naslovom Angela Merkel sere. Kljub izzivalnosti skozi vulgarnosti je skupina v svoji dolgoletni karieri prejela številne glasbene nagrade, med njimi kar nekaj prestižnih porinov, nagrad crni mačak in zlatna koogla.

Člani skupine so že pred "škandaloznim" nastopom v Opatiji dejali, da je njihova pesem "božja" in da bo njihov nastop "zagotovo zapisan v zgodovinskih spisih in učbenikih". Toda po zmagi Let 3, ki sta jo frontmena komentirala z besedami: "Zdaj smo ga najebali!", mnogi opozarjajo, da se je bend podal na "hojo po tankem ledu", češ, da golota, žalitve ("moron"), sploh pa politična sporočila oziroma konotacije na Eurosongu po notranjih pravilih Evropske radiodifuzne zveze (EBU) niso dovoljeni oziroma so prepovedani. Navsezadnje bodo prireditev iz Liverpoola prenašale tako rekoč vse evropske javne radiotelevizije, nikakor pa si nočejo privoŠČiti, da bi na ekranu morale objaviti opozorilo, da vsebina oddaje ni primerna za mlajše od 12 ali celo 16 let. Usoda letošnjega hrvaškega nastopa na Eurosongu, ki se ima zgoditi na prvem predizboru 9. maja, naj bi bila znana sredi marca. Takrat bo potekalo srečanje evropskih delegacij, da potrdijo vse nastopajoče pesmi.

Organizatorji Pesmi Evrovizije, ki zadnja leta vse bolj postaja tudi festival istospolnih, so v zgodovini že kdaj prekršili lastna pravila. Kaj bi jih lahko gnalo, da jih ne bi tudi sedaj? Spomnimo se, leta 2016 je zmagala ukrajinska predstavnica Džamala s pesmijo 1944, ki poje o stalinističnem etničnem čiŠČenju Tatarov s Krima. Tudi lanska zmaga ukrajinskih predstavnikov v Torinu Kalush Orchestra s pesmijo Stefania je za mnoge bila dejanje usmiljenja oziroma znak solidarnosti z Ukrajinci. "Političen" naj bi bil tudi gostujoči nastop svetovne pop zvezdnice Madonne v Tel Avivu na Eurosongu leta 2019. Njeni plesalci so namreč med nastopom na hrbtu pokazali izraelsko in palestinsko zastavo, čeprav tega na vajah ni bilo. Na Pesmi Evrovizije 2019 v Tel Avivu so politični škandal zakuhali še islandski predstavniki Hatari. Njihov nastop so navdihnili sadomazohistični fetiši, med prenosom v živo pa so naenkrat razvili še šale s palestinskimi zastavami. EBU je islandsko javno televizijo RUV zato oglobil s 5000 evri kazni.

Tudi Večerov poznavalec festivala Pesem Evrovizije Denis Živčec se je že vprašal, kako na enem dogodku vključiti več kot 40 držav in povsem izključiti politiko. In odgovoril: "Ne gre. Ni uspelo niti olimpijskim igram. Pesem Evrovizije ima politični podton že v svojih temeljih. Ideja o mednarodnem pevskem festivalu se je rodila ob povojni zori z namenom s pomočjo glasbe otopliti odnose na zamer polni celini." EBU s sedežem v Ženevi je sredi petdesetih let minulega stoletja sklicala poseben komite. Moral je najti način, kako v sprti Evropi povezati države članice, najbolje pod krinko lahkotnega razvedrila. Komite se je januarja 1955 sestal v Monaku in direktor švicarske nacionalne televizijske mreže Marcel Bezençon se je domislil glasbenega tekmovanja, na katerem bi nastopali predstavniki različnih držav, v katere bi prireditev tudi v živo prenašali. Nekaj po vzoru italijanskega San Rema. Koncept, imenovan Evrovizijski Grand Prix, je potrdil vrhovni svet EBU 19. oktobra 1955 na srečanju v Rimu. In odločili so, da naj prvi izbor poteka spomladi na politično nevtralnem ozemlju v švicarskem Luganu.

Signal za državni udar

"Danes bi temu rekli, da je Evrovizija izjemen piarovski spin. Zaradi širokega mednarodnega avditorija je Pesem Evrovizije oziroma Eurosong idealna platforma za lansiranje političnih sporočil. Tako je že desetletja," dodaja Živčec. In navede še nekaj primerov: "Polja pomarančevcev, o mati moja. Oljke od obzorja do obzorja, o mati moja. In obale, ki se zlato lesketajo. Med njimi so šotori. Ne, niso turisti, begunci so. In ko vidiš ruševine, mati moja, niso iz drugih časov, od napalma so ... In tako naprej, vse do verza o travnikih, posejanih s križi, ki bodo izginili skozi čas. To so verzi pesmi Gospa moja, gospa moja (Panaja mu, panaja mu), s katero je leta 1976 pevka Marica Koh zastopala Grčijo. Skladba neprikrito govori o turški invaziji na severni Ciper. Leto poprej Grčija, iz protesta zaradi sodelovanja Turčije, na izboru niti sodelovala ni. Polne političnega, vojnega podtona so bile tudi skladbe nekaterih bivših jugoslovanskih republik v začetku devetdesetih. Sva bol svijeta je noćas u Bosni in Don't ever cry my croatian sky sta le dva od številnih verzov."

Tudi kak državni udar se je skuhal med prepevanjem. Ko je 6. aprila 1974 v britanskem Brightonu na evrovizijski oder stopil portugalski pevec Paulo de Carvalho in začel peti E Depois do Adeus (Po slovesu). Evropa ni vedela, da se je s prvimi takti skladbe na Portugalskem začela legendarna revolucija nageljnov, ki je strmoglavila režim Marcela Caetana. Snovalci revolucije so si Carvalhovo pesem izbrali kot enega od dveh revolucionarnih signalov. Potem ko je 24. aprila iz radijskih sprejemnikov zazvenela še ljudska Grandola Vila Morena, so revolucionarji Portugalcem sporočili, da je državni udar uspel.

Živčec se tudi spomni Eurosonga v Azerbajdžanu, ko so organizatorji prav tako zaostrili pravila in samovoljno prepovedali, da bi v dvorani vihrale zastave držav, ki niso udeleženke tekmovanja. Jasno je, da so redarji na vhodu iskali predvsem armenske zastave. "Skladbe s političnim sporočilom torej niso nič novega. Evrovizija je vedno odražala duh časa. Kar je prav, saj jo prav to dela živo," zaključi Živčec.