Čeprav smo na energetskih trgih že bili priča (kratkoročnim) negativnim cenam, ko mora proizvajalec plačati kupcu za fizični odvzem energenta - ne nazadnje se to na posameznih trgih držav članic EU dogaja s ceno električne energije v primerih, ko so viški obnovljivih virov (OVE) previsoki glede na pričakovano porabo -, je dogajanje na borznih trgih 20. aprila osupnilo analitike. Cena za kratkoročne dobave teksaške lahke nafte (WTI) se je tega popoldne na newyorški borzi prvič v zgodovini spustila v negativno območje (kasneje celo padla do ravni minus 40 ameriških dolarjev na sod). Zdi se, da je pandemija covida-19 na glavo obrnila tudi energetske trge, vključno s trgovanjem s tekočim zlatom, ki desetletja služi kot indikator gibanja cen ne samo drugih energentov (v prvi vrsti zemeljskega plina) in surovin, ampak tudi siceršnjega "zdravja" svetovnega gospodarstva.
Dogajanje je bilo mogoče napovedati - a nihče ni pričakoval, da se bo to zgodilo že aprila. Razkorak med svetovno proizvodnjo (v povprečju blizu 100 milijonov sodov dnevno leta 2019) in porabo tekočega zlata se je namreč zaradi drastičnega padca potrošnje povečal za več kot 30 odstotkov. Ob nespremenjeni oziroma zgolj rahlo zmanjšani proizvodnji bi dosegli maksimalne skladiščne zmogljivosti, tako strateške kot začasne (v obliki shranjevanja v tankerjih).
Trg je reagiral in poslal prvi signal največjim državam proizvajalkam (ZDA, Rusija, Savdska Arabija), da dosedanji dogovori o usklajenem zmanjšanju proizvodnje iz začetka aprila nikakor ne bodo dovolj za vsaj približno uravnoteženost ponudbe in povpraševanja, ki bi stabilizirala (višje) cene nafte v naslednjih mesecih. Ob negativnih napovedih vpliva pandemije na ameriško gospodarstvo (prvi podatki padca gospodarske aktivnosti v aprilu so presegli pričakovanja analitikov), realno pričakovani globalni recesiji v letošnjem letu (Mednarodni denarni sklad napoveduje padec svetovnega BDP za tri odstotke) ter nato pričakovanem "mučnem", postopnem okrevanju svetovnega gospodarstva v prihajajočih letih se bodo naftne cene gibale na občutno nižjih ravneh kot v preteklem desetletju.
Če srednje- in dolgoročno nizke cene nafte ugodno vplivajo na večino najbolj razvitih gospodarstev sveta (članice OECD), ki so po večini tudi neto uvoznice (z nekaterimi izjemami, kot sta Kanada in Mehika, medtem ko so ZDA še daleč od energetske samozadostnosti), saj predstavljajo pomemben vhodni strošek proizvodnje ali logistike, pa je situacija povsem obratna v večini neto izvoznic. Še posebno tistih, katerih gospodarstvo in javne finance so v večjem delu odvisne prav od naftnih prilivov.
Zmagovalci zadnjega desetletja
Na krilih tehnološkega napredka (pridobivanje nafte iz tako imenovanih nekonvencionalnih virov, predvsem iz plasti skrilavcev s hidravličnim lomljenjem) in stabilne rasti svetovnega povpraševanja po nafti v zadnjih desetih letih (z 90 milijonov sodov dnevno na slabih 100 milijonov v obdobju 2010-19) je ZDA uspelo napredovati do največje proizvajalke. S povprečno proizvodnjo dobrih 12 milijonov sodov dnevno (občutna rast s 5,5 milijona sodov leta 2010) so ZDA prehitele Rusijo in Savdsko Arabijo, ki sta v istem obdobju rahlo povečali proizvodnjo ter zadnje tri leta delovali usklajeno v formatu OPEC plus (Rusija je v zadnjem desetletju proizvodnjo povečala z 10,3 na 11,5, Savdska Arabija pa z 8,8 na 10,3 milijona sodov dnevno).
Za večino držav in režimov bodo trenutne razmere na naftnem trgu predstavljale igre z ničelno vsoto (“zero-sum game”), v kateri vsi izgubljajo. V prvi vrsti seveda civilno prebivalstvo
Za katerim grmom se skriva zarota?
Vse to je pomembno za analizo trenutnega dogajanja, saj tudi pri nas ne manjka ocen, da za trenutnim zlomom naftnih cen stojita Riad in Moskva, ki naj bi na tak način želela iz igre izriniti ameriške proizvajalce ter ponovno pridobiti primat največjih proizvajalk tekočega zlata. Sam ocenjujem, da za takšne ocene ni prav nobenih podlag. Prvič, zlom se je - kot je bilo izpostavljeno na začetku - zgodil zaradi občutnega neravnotežja globalnega povpraševanja in ponudbe, ob tem, da je proizvodnja relativno neelastična in jo je težko kratkoročno prilagajati. Drugič, če bi OPEC in Rusija želela z nižjimi cenami nafte zaustaviti razvoj ameriških nekonvencionalnih virov, bi to lahko naredila (oziroma bi bilo bistveno bolj smiselno to poskusiti) že v preteklih letih, ko je bilo svetovno povpraševanje za pet do deset odstotkov nižje od tistega izpred pandemije. Takrat bi namreč bistveno lažje z nekoliko povečano proizvodnjo vplivala na nižanje cene, saj bi ponudba presegala povpraševanje. Pa tega nista niti poskušala, ampak sta, kot omenjeno, v zadnjih treh letih delovala v obratni smeri, čeprav je to koristilo tudi ZDA. In tretjič, niti Rusija niti OPEC (oziroma posamezne članice kartela) si nižjih cen dolgoročno ne morejo privoščiti.
Proračunska (ne)uravnoteženost
Ob trenutnih nizkih cenah se pričakovano pojavi vprašanje, kdo bo najbolj prizadet in kakšne spremembe lahko pričakujemo srednjeročno, če bi se cene na trenutnih ravneh gibale še naslednjih nekaj let. Odgovor gre iskati ne samo v podatku o lastni proizvodni ceni surove nafte (kar je že bilo izpostavljeno), temveč bolj v ceni surove nafte, ki ob pričakovanih načrpanih količinah predstavlja uravnoteženost javnih financ (fiskalna uravnoteženost) in je osrednja spremenljivka načrtovanja in gibanja proračunskih izdatkov v državah izvoznicah. In te cene so drastično višje od trenutnih. Po podatkih bonitetne agencije Fitch so javne finance Savdske Arabije uravnotežene pri ceni 91 ameriških dolarjev za sod, v Bahrajnu pri 96, Omanu 82, Iraku 60, Kazahstanu 58, Nigeriji 57, Katarju 55, Mehiki 49, Rusiji 42 in tako naprej. Za Venezuelo in Ekvador ni natančnih podatkov, a ti državi sta že sicer na robu (Venezuela je najverjetneje že padla čez rob) finančno-gospodarskega zloma in bo padec naftnega trga povzročil dodatno osiromašenje. Marsikdo bi pričakoval, da bo na zgornjem seznamu Rusija med tistimi, ki bodo na prvi pogled najbolj prizadeti - seveda v luči dolgoročnih sankcij zahodnih držav (od leta 2014) ter nizkih ravni gospodarskega razvoja v zadnjih letih. A ni tako, kar se odraža tudi v relativno umirjeni reakciji Moskve na zadnje dogajanje (nekdanji premier Dmitrij Medvedjev je sicer čivknil, da gre za "kartelsko zaroto", a slednji že nekaj časa ni med ključnimi odločevalci znotraj ruske politične elite). Rusija lahko z obstoječimi cenami preživi kar nekaj let: izgube prihodnjih proračunov (v okvirih 30 do 50 milijard ameriških dolarjev etno) lahko pokrije iz valutnih rezerv in stabilizacijskega sklada, že sicer plavajoči tečaj rublja ne zahteva obsežnih posegov na trgu, domače gospodarstvo se je po letu 2014 delno že prilagodilo in zapolnilo luknje v posameznih (industrijskih) dobavnih verigah. Zato v Rusiji kratko- in srednjeročno ni pričakovati občutnejših gospodarskih in socialnih pritiskov; vsaj iz naslova padca naftnih rent ne. Tisti, ki menijo, da se zaradi padca cen surove nafte bliža konec Putinovega režima, se motijo.
Tisti, ki menijo, da se zaradi padca cen surove nafte bliža konec Putinovega režima, se motijo
Drugače bo na Bližnjem vzhodu
Savdski prestolonaslednik - "reformator Mohammed bin Salman oziroma kar "MBS" - bo moral drastično poseči v svoje načrte za diverzifikacijo gospodarstva, vključno z obsežnimi domačimi in tujini vlaganji v infrastrukturo (tako imenovani projekt Vizija 2030) - odvisnost BDP in proračuna Savdske Arabije od cen in izvoženih količin surove nafte je bistveno večja, kot je to v ruskem primeru. Trenutne cene so trikrat nižje od tistih, ki zagotavljajo proračunsko uravnoteženost, ob tem, da niso padle zgolj cene, temveč seveda tudi količine. Oblasti so hitro reagirale: sprejeti so rezi v letošnjih proračunskih izdatkih (za zdaj za deset odstotkov, a najverjetneje bodo potrebni novi), vse večje investicije pa zaustavljene. Toda tudi savdski dvor bo kratkoročno preživel: zadolženost je nizka, država ima veliko manevrskega prostora za zadolževanje. Drugače je z Iranom, savdskim antipodom v regiji. Režim pretresajo tako posledice ameriških sankcij in embarga kot notranjepolitična nestabilnost. Zato tudi ne manjka napovedi, da bo Iran med bližnjevzhodnimi državami, ki bodo med prvimi občutile ne samo ekonomske, ampak tudi socialne (socialni nemiri), politične (destabilizacija režima) in obrambno-varnostne posledice sesutja naftnega trga. Če bi se Savdska Arabija - ob tihi podpori ZDA - odločila stopnjevati pritisk na Teheran, bi težko našli bolj primerne okoliščine.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
