To ni ne praznični opomin, da obstaja v naši državi neznosno veliko število revnih, ne poziv, da tistemu, ki vam je najbližji, nekako pomagate – računam, da mnogi to tako ali tako počnete. To je preprosto poziv, naj se tisti, ki se tega že dolgo zavedamo, pa tudi tisti, ki zaradi tega še dlje trpijo, v noči še enega novega začetka prepustimo razmišljanju, kakšen novi začetek bi veljalo izbrati, seveda v realnih okvirih.
Če sodim po pozornosti, ujčkanju in pohvalah, ki so jih bili v trenutku užaljenosti deležni podjetniki, in tudi po tem, kar pravijo relevantni ekonomisti, vpliv in dobiček v Sloveniji prinašajo specifični proizvodi, ki pokrivajo potrebe v neki niši – denimo transportni, ter proizvodi za ozke sloje najbolj privilegiranih. V prvem primeru vsaka sprememba tehnologije - in te so nujne, če hočemo preživeti kot planet, v drugem vsaka sprememba razpoloženja bogatašev, ki nedvomno ni stvar nuje, lahko pomeni zlom, nujno preusmeritev take proizvodnje in morda tudi njen novi uspeh. Dolgotrajne stabilnosti zagotovo ne zagotavlja. Butična proizvodnja je lahko v teh okoliščinah veliko trajnejša, saj se veliko lažje in hitreje prilagaja. Zato je do neke mere razumljivo, da podjetniki težko razvežejo mošnjiček za svoje zaposlene in še težje za neke skupne cilje družbe, pri čemer se enkrat izgovarjajo na trenutno krizo, drugič na to, da kriza bo (ker je bila), tretjič spet, da kriza grozi, itd. Ustanove, kot je Gospodarska zbornica, v katerih bi morali biti kapitalisti/delodajalci zbrani v ustvarjalnem razgovoru o proizvodnji, perspektivah in družbenem napredku, že nekaj generacij kažejo le sebični interes in neupravičeno samozaščito, medtem ko sindikate, brezposelne in revne zaposlene strašijo in jim grozijo. Pri tem niti malo ne oklevajo z zahtevami po zaščiti države in grmijo o ideoloških ovirah, o katerih nimajo pojma, da bi zastrašili politično stran, ki izraža skrb za njihove žrtve. V zadnjem času nisem opazila, da bi prišli na plan s premišljenimi in družbeno koristnimi predlogi, kako zmanjšati družbeno stisko, hkrati pa zakonski predpisi, ki določajo obveznosti delodajalcev pri zaposlovanju, odpuščanju in razdeljevanju dobička, vse manj sledijo načelom, ki zagotavljajo socialno varnost. In tukaj sploh ne govorim o temeljih marksizma, marveč o temeljnih človekovih pravicah. Ob tem se kapitalisti v Sloveniji vse prepogosto pojavljajo v javnosti in razkrivajo vso svojo nadutost, neznanje in slepilo glede družbene realnosti: to se v kapitalističnih državah z daljšo kilometrino preprosto ne spodobi.
Ne govorim o temeljih marksizma, marveč o temeljnih človekovih pravicah
Gre za to, da nihče ne pozabi na nikogar, in še posebej za to, da država ne pozabi na svoje državljane