Ne kliči demokratov za demokracijo

Brez veliko pretiravanja lahko rečemo, da je bila na predsedniških volitvah premagana ameriška različica avtoritarnosti, neliberalnosti, rasizma, in lahko gremo celo tako daleč, da rečemo, da je bila premagana ameriška različica neofašizma. Prihodnost ZDA je danes zagotovo videti vsaj za drobec manj distopična, kot je bila še včeraj, vsaj za drobec manj podobna deželi, ki jo je Philip Roth opisal v romanu Plot Against America, po katerem je bila, nikakor ne slučajno v predvolilnem letu vladavine Donalda Trumpa, posneta tudi mini serija, ki smo jo lahko gledali na HBO. Slovenci lahko Američanom zavidamo, da so se za vsaj štiri leta rešili svojega twitter terorista, in upamo, da se jim v tej, prav posebne vrste osvoboditvi kmalu pridružimo tudi sami. Vse to je okej. Tisto, o čemer je v tem nekakšnem zmagoslavnem trenutku manj prijetno razmišljati, je vprašanje, kaj je pravo ime tistega, kar je zmagalo na teh volitvah. Je to Sprememba? Ali Demokracija? Morda Enakost? Celo Pravičnost? Vsaj Pristnost? Joe Biden seveda ne predstavlja nič od navedenega. Joe Biden je nekaj popolnoma drugega oziroma nekaj popolnoma istega, kar je Donalda Trumpa pripeljalo do predsedniškega mandata "in the first place", kot bi rekli Američani. Joe Biden je film, ki smo ga že večkrat gledali.

Policist Derek Chauvin je 25. maja letos, sredi belega dneva, na ulici Minneapolisa, pred pričami in kamerami mobilnih telefonov, osem minut s kolenom pritiskal na vrat Georgea Floyda. Davil ga je. Za to, da zadaviš človeka, da mu dovolj dolgo preprečuješ vdihniti vsaj minimalno količino zraka, je potrebna prav posebna odločenost in uporaba velike moči. Človeško telo se življenju ne odreče kar tako zlahka. Zato je Derek Chauvin na vrat nesrečnega Georgea Floyda pritisnil ne le s svojo, ampak s težo celotnega ameriškega represivnega aparata in z vso nakopičeno težo sistemske neenakosti, v imenu katerih ameriški policisti v resnici že dolgo nastopajo, in mu dovolj dolgo preprečeval dostop do zraka, po katerem je Floyd neuspešno hlastal in za katerega je večkrat prosil, medtem ko je v mislih preklinjal prekleti ponarejeni dolarski bankovec, s katerim je samo hotel kupiti cigarete, ki so ga tako (življenje zna res biti cinična prasica), točno v 46. sekundi devete minute brutalnega in nesorazmernega policijskega prijema, v resnici stale življenja. Ime Georgea Floyda je bilo nato v naslednjih dneh in tednih izgovarjano z jezo in besom obupa in nemoči s strani množic, ki jim ta isti zatiralski sistem, ki je dejansko zadavil Georgea Floyda, ne dovoli dihati, jih pušča brezposelne, podplačane, obremenjene z visokimi študentskimi posojili in brez ustreznega zdravstvenega zavarovanja in vse to v eni najbogatejših držav na svetu, v kateri ni za takšno človeka nedostojno življenje, ki pa ga živijo milijoni, prav nobenega utemeljenega razloga. Razen ideologije. Tiste neoliberalne. In razen kapitalizma. Tistega finančnega, na steroidih. Ki jima zvesto, brez velikih razlik, že dolgo služita tako demokratski osliček kot republikanski slon.

Protesti zaradi brutalnega, hladnokrvnega umora Georgea Floyda, ki so se nato hitro širili po celotnih ZDA in tudi po svetu, so resda potekali pod okriljem gibanja Black Lives Matter in so primarno naslavljali vprašanje rasizma, a njihova silovitost, množičnost in dejstvo, da so se jih poleg temnopoltih tokrat množično udeleževali tudi beli Američani, predvsem mlajših generacij, ki jih obstoječi zatiralski sistem najmočneje tlači, kaže, da jih je poganjal mnogo širši in globlji resentiment, kot ga lahko zajame zgolj vprašanje rasizma, kateremu so dnevno podvrženi številni temnopolti Američani. Resentiment trenutnih poražencev vladajočega sistema in ideologije. Resentiment, ki ga je v svoji kampanji za osvojitev nominacije za kandidata za predsednika demokratske stranke ujel oziroma mu ga je uspelo nasloviti Bernie Sanders, skupaj s svojimi izpostavljenimi podporniki, kot so Alexandria Ocasio Cortez, Naomi Klein, Noam Chomsky, Michael Moore in drugi. V zvezi z umorom Georgea Floyda so se takrat oglasili tudi nekateri NBA-zvezdniki z LeBronom Jamesom na čelu in postavili pod vprašaj smiselnost nadaljevanja sezone v mehurčku, ki ga je takrat šele načrtovalo vodstvo lige, znotraj takšnega družbenega konteksta. Reakcija vodstva lige NBA na te šume je bila bliskovita in izredno inteligentna - celotno nadaljevanje in končnico bodo odigrali pod geslom Black Lives Matter, igralci bodo na dresih namesto svojih imen (ki so v resnici prestižne blagovne znamke, tako kot recimo priimek Trump) nosili zapisana angažirana sporočila po svojem okusu in izboru (ki ga je morala zgolj potrditi posebna komisija franšize) in bodo tako z igranjem in ne s kakršnimkoli brezzveznim bojkotom prispevali k "stvari".

In potem so igrali. Košarkarski mojstri so za nas ustvarjali športne čarovnije na parketu, na sredi katerega je bil izpisan logotip gibanja Black Lives Matter, z njihovih dresov so nas nagovarjale parole, kot so Enakost, Svoboda, Pravičnost, Ne morem dihati, Izobraževalna reforma, Voli!, snemali so spote z aktivističnimi sporočili, prispevali so torej k "stvari" s tem, ko so igrali. "Ob robu" tega svojega političnega prispevka pa so, tako, mimogrede, poganjali mašinerijo profesionalne košarke, ki letno ustvarja malo manj kot deset milijard ameriških dolarjev prometa, vse do 23. avgusta, ko sta dva debela ameriška policista, v mestu Kenosha v ameriški zvezni državi Wisconsin, sprašila sedem nabojev v hrbet Jacoba Blaka, medtem ko je ta vstopal v svoj avto, v katerem so sedeli njegovi trije mladoletni sinovi, ki so bili priča dogajanju. Blake je bil ustreljen v hrbet, ker se je želel odpeljati s kraja, na katerem se je ustavil, da bi preprečil neki prepir, potem pa je bil, ko sta se na sceno pripeljala dva debela policista, deležen obravnave, kot bi bil sam storilec prekrška, kar ga je vidno razburilo. Sedem nabojev v hrbet je dobil, ker ni želel ubogati policistov in se je nameraval kar odpeljati. Sedem strelov namesto globe za prekršek. In dosmrtna invalidnost na vozičku ter za vedno travmatizirani trije otroci kot stranska kazen. Kljub napisu Black Lives Matter na NBA-parketu in kljub vsem sporočilom na dresih košarkarskih zvezdnikov. Še en "police shooting" pred očmi ameriške in svetovne javnosti je na pretežno temnopolte košarkarske zvezdnike deloval kot sprožilec tistega presežka jeze in čustev, ki je njihovo dotedanje konvencionalno politično delovanje v okviru delujoče športne industrije, spremenil v upor.

Košarkarji Milwaukee Bucksov so pred kamerami prebrali svojo izjavo ​Enough is enough ​in namesto na parket, na katerem se je še vedno svetil napis Black Lives Matter, odšli iz dvorane. LeBron je rekel Fuck this, man! Hočemo spremembo! Dovolj je! in še on povedel soigralce v bojkot tekem. Sledila je verižna reakcija odpovedi tekem, najprej vseh v NBA, nato pa tudi v drugih ameriških poklicnih ligah, vključno s tistimi ameriškega nogometa. Tako imenovani walk out športnikov (ki je bil videti čisto resno in jezno in ni kazalo na to, da bi se lahko kmalu prekinil) je bil v trenutku razglašen za epskega in bil deležen polne podpore korporativnih medijev in liberalnega dela ameriške javnosti. Podprlo ga je celo vodstvo lige NBA, kljub temu da je bojkot v celoti ustavil njihovo mašino, ki ustvarja milijarde dolarjev. Upravljavci te mašine, komisar in šefi klubov so prepametni, da bi nastopili proti uporu, ustvarili konflikt z igralci in ogrozili dobičke. Na pogovore z igralci so poslali tistega izmed lastnikov klubov, ki je stavkajočim igralcem najbolj podoben. Tistega, ki je visok in temnopolt in je košarkarski čarovnik. Poslali so Michaela Jordana. Ob polnoči pa je LeBrona Jamesa in Chrisa Paula poklical še sam bivši ameriški predsednik - Barack Obama. In upora je bilo konec. Mašina, ki ustvarja milijarde, se je ponovno zagnala samo 48 ur po tem, ko jo je epski upor igralcev ustavil.

Nočni telefonski klici Baracka Obame skrbijo, da se mašina, ki ustvarja milijarde, ne ustavi. Ko je v kampanji za izbiro demokratskega kandidata za predsedniško tekmo kazalo, da široko podprto ljudsko gibanje znotraj demokratske stranke, podprto z mnogimi tako imenovanimi grass root gibanji na terenu, do kandidature in položaja Trumpovega izzivalca, lahko pripelje Bernieja Sandersa, ki je s svojimi stališči naslavljal prav tisti resentiment ameriškega delavskega in srednjega razreda, poražencev neoliberalnega reda in ideologije, ki je pred štirimi leti v Belo hišo pripeljal Donalda Trumpa, je establišment demokratske stranke, z liberalnimi korporativnimi mediji vred, začelo - bolj kot morebitna reelekcija Donalda Trumpa - skrbeti, kaj bi dejanska izvolitev Bernieja Sandersa za predsednika ZDA pomenila za delovanje sistema, mašine, ki ustvarja milijarde korporacijam in njihovim lastnikom. Zato so v javnosti začeli ustvarjati dvom o tem, ali je Bernie Sanders "pravi kandidat", ki lahko premaga Donalda Trumpa, in začeli kot "primernejše" kandidate ponujati vse druge sodelujoče v demokratski tekmi za predsedniškega kandidata, od "ženske in zmernejše leve variacije Bernieja" Elizabeth Warren preko "mladega liberalca" Peta Buttigiega do "sredinske liberalke" Amy Klobuchar, da bi se, potem ko je ta sicer popolnoma pričakovano zmagal v Severni Karolini in pred tako imenovanim supertorkom, prst izbire demokratskega establišmenta ustavil na generičnem in že kar precej obrabljenem demokratskem kandidatu Joeju Bidnu. In je svoj telefon neke noči spet v roke vzel Barack Obama ter prepričal vse preostale protikandidate, da odstopijo, izpraznijo prostor Bidnu, da lahko s kumulacijo njihove podpore prepreči kandidaturo za neoliberalno mašino preveč nepredvidljivega Sandersa, kljub vsej široki in množični podpori, ki jo je ta kot pristna obljuba resničnih sprememb užival med ljudskimi množicami. In seveda je kandidaturo osvojil Biden - kot zagotovilo, da bistvenih sistemskih sprememb kljub morebitni demokratski zmagi ne bo. Razen spremembe v Beli hiši. Ki jo je zdaj tudi zagotovil. S predvidljivim Bidnom v Beli hiši in republikansko večino v senatu so mašini, ki ustvarja milijarde, zagotovljena štiri leta gladkega in nemotenega delovanja.

Obamovi telefonski klici so gotovo mnogo bolj inteligentni, mnogo bolj prijetni in mnogo bolj milozvočni od Trumpovih agresivnih, nestrpnih in topoumnih čivkov. Zaradi Obamovih klicev smo lahko gledali nadaljevanje končnice lige NBA in ustvarjanje LeBronove športne legende, danes pa lahko spremljamo olajšanje svobodno mislečega dela sveta zaradi zmage dobrega Joeja Bidna nad zlobnim Donaldom Trumpom. Tisto, česar nismo videli, pa je, kakšen bi bil učinek in domet daljšega vztrajanja ameriških športnikov pri svojem bojkotu na stopnjo represivnosti ameriške policije, ki so ji izpostavljeni temnopolti Američani. In prav tako nismo videli, kakšen bi bil rezultat predsedniških volitev, v katerih bi se z Donaldom Trumpom pomeril Bernie Sanders s svojim ljudskim in demokratičnim gibanjem, ki je naslavljal prav tisti isti resentiment ameriškega delavskega in srednjega razreda ter občutke poraženosti in ponižanosti od neoliberalnega ekonomskega in družbenega reda, iz katerih se tako uspešno hrani trumpizem. Mogoče pa bi v tem filmu, ki ga nismo gledali, Bernie in ljudska demokratična gibanja zmagala z večjo razliko, mogoče bi poleg Trumpa, za razliko od Bidna, porazila tudi trumpizem. Ampak za ogled takšnega filma ne kličite demokratov. Njihova linija je zasedena. Kliče jih Obama.