Kako neobičajen je ta začetek poletja 2020. Mislili smo, da bo prazničen, a se moramo zadovoljiti z neobičajnostjo. Ta pa se mestoma spreminja v negotovost in tesnobnost. Ne samo zaradi koronavirusa, ki nas je najprej zaprl za stene naših domov, sedaj pa bolj ali manj eksplicitno pogojuje naše počitniške načrte. Neobičajno je vse, kar se v teh zadnjih tednih dogaja ob zahodni slovenski meji. Tudi pozornost, ki smo je posledično deležni Slovenci v Italiji.
Najprej “incident” na slovensko-italijanski meji, nad Glinščico, med mladim tržaškim Slovencem, ki živi v Sloveniji, in oboroženim vojakom (uradnega potrdila, da je šlo za pripadnika Slovenske vojske, še ni, ampak “vedno več indicev je, da se je incident res zgodil”, so dejali v SV). O njem so se slovenski mediji razpisali in povečini skušali ugotoviti, kaj se je res zgodilo med tistim sprehodom po kraški gmajni, drugi pa so poskušali diskreditirati fanta in časopis, ki je novico prvi objavil. Poskus diskreditiranja je prišel tudi iz vrst nekaterih ministrov in diplomatskih predstavnikov, kar k sreči ni zelo običajno ... Edina pozitivna neobičajna nota: zdi se, da je slovenska javnost tako le izvedela za obstoj Primorskega dnevnika - kdo ve, morda pa nam odslej ne bo več treba pojasnjevati “ne, nisem zaposlena na Primorskih novicah, na Primorskem dnevniku sem, v Trstu ... da, Slovenci v Trstu imamo že 75 let svoj časopis in tudi veliko drugega”.
Neobičajna pozornost se je še povečala ob napovedi, da bosta 13. julija, ob stoti obletnici požiga Narodnega doma, predsednika obeh držav, Sergio Mattarella in Borut Pahor, obiskala tudi Bazovico. Nekoliko poenostavljeno: ta vas na tržaškem Krasu simbolizira grozote 20. stoletja. Tako Slovenci kot Italijani smo si jo izbrali za kraj spomina. Za prve je tamkajšnji skromni kamniti spomenik simbol 25-letnega zatiranja, zato se tu vsako leto septembra hvaležno klanjamo štirim mladim fantom, ki jih je fašistični režim dal ustreliti leta 1930, torej veliko pred začetkom druge svetovne vojne. Drugi so si ob tamkajšnjem kraškem breznu uredili nacionalni spomenik svojim žrtvam medvojnih (1943) in povojnih pobojev ter tistim, ki so po letu 1945 zapustili Istro in Dalmacijo. Prvi vsako leto tu, na kraški gmajni, poslušamo o antifašizmu, za katerega so se borili Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič in ki je sinonim za enakopravnost, spoštovanje različnosti, demokracijo. Drugi žal ob fojbi (domačini ji pravijo šoht) poslušajo bolj ali manj revanšistična gesla o italijanski Istri in Dalmaciji. Oboji tu gojimo kolektivni spomin in se skušamo soočiti z bolečino svoje skupnosti.
Napovedani postanek na fojbi je zasenčil stoto obletnico požiga Narodnega doma in njegovo “vračanje” tržaškim Slovencem - o njegovi resnični vrnitvi bomo lahko, upam, govorili čez nekaj let. Zasenčil pa je tudi dejstvo, da bo najvišji predstavnik italijanske republike stopil pred spomenik štirim junakom. Kolikokrat smo v teh desetletjih želeli, da bi italijanska država priznala njihovo žrtev ... obisk predsednika Mattarelle je (zapoznel) korak v to smer, a zdi se, da to danes zanima le redke. Glasnejši so tisti - zlasti v Sloveniji -, ki se hudujejo nad “priznanjem fojb” (politični predstavniki tržaških Slovencev jih v resnici obiskujejo že desetletja), predsednika Pahorja obsojajo izdajstva in napovedujejo proteste. Ljudje imamo različne občutljivosti in to moramo spoštovati, ne morem pa se znebiti občutka, da protestniki pridejo in grejo, politiki in diplomati tudi, tržaški Slovenci pa ostajamo tu. Mi moramo vsak dan živeti z ramo ob rami s potomci ezulov in tistih, ki ne vedo, v katerem kraškem breznu ležijo ostanki njihovih sorodnikov. Mi moramo iskati poti drug do drugega, do čim boljših pogojev za življenje za vse, ki tu živimo (tudi za nove sosede). Mi se moramo truditi, da naše zgodbe ne gredo v pozabo, a tudi poznati druge plati tukajšnje zgodovine.
Mi se bomo 14. julija zbudili v istem Trstu. Upam, da bomo od takrat dalje najboljše sile vlagali v “načrt Narodni dom”. Da bo Fabianijeva palača spet to, kar je že bila: viden in bleščeč simbol slovenske in slovanske prisotnosti v mestu. Predvsem pa življenja in kulture poln kraj. Praznih katedral ne potrebujemo. Kot ne potrebujemo nestrpnežev nobene vrste. Te bomo, upam, pustili na pločniku pred vrati Narodnega doma. V Trstu, v katerem bo nestrpnost neobičajna.
