Takšna je bila v resnici Molly Brown. Posnetek je iz maja 1912, ko je Arthurju Henryju Rostronu, kapitanu parnika Karpatija, izročila pokal v zahvalo za pomoč pri reševanju potnikov s Titanika.
Tudi to leto bomo premlevali vse podrobnosti Titanikove tragedije, na sporedu bodo številni dokumentarci in seveda najbolj znani film o prvi in zadnji plovbi Titanika, ki ga je režiral James Cameron. Na sporedu bodo miti in legende, med njimi tudi tista, da so Titanik oglaševali kot nepotopljivo ladjo, čeprav dokazov o tem ni. Pisalo se bo tudi o tem, da na Kitajskem z večjimi in manjšimi težavami gradijo repliko Titanika, ki pa nikoli ne bo zaplula in bo zgolj v turistične namene. Med vsemi zgodbami pa izstopa zgodba resnične potnice Margaret Molly Brown, ki se je med nas vrnila prav s Cameronovim filmom. A njena življenjska zgodba je bolj fascinantna kot na filmskem platnu.
Margaret Molly Brown - navaja Wikipedia v le nekaj stavkih - bolj znana pod vzdevkom "nepotopljiva Molly Brown", je bila ameriška socialistka, filantropinja in milijonarka. Rodila se je 18. julija 1867 v mestu Hannibal (Misuri, ZDA), umrla pa 26. oktobra 1932 v New Yorku. Letnica smrti in vzdevek nakazujeta, da je bila Margaret Brown med preživelimi potniki s Titanika. O njej je znano v glavnem le to, da je posadko v reševalnem čolnu številka šest prepričevala, da se vrnejo na kraj potopa in poskušajo rešiti še nekaj potnikov, ki so bili v ledenem morju. Čeprav je že to dejanje takšno, da bi si zaslužilo biti zapisano z zlatimi črkami v zgodovino, pa vražja Margaret ni ostala zgolj pri tem.
Igralka Kathy Bates v filmu Titanik iz leta 1997
Na spletni strani Weird History je Molly Weinfurter zbrala 13 "fascinantnih dejstev o Molly Brown, resnični potnici s Titanika". Nalogo si je zadala, ker se o njej govori zgolj v povezavi s Titanikom, a je "vsega veliko več, kot si mislimo".
1. Pričanje. Senat ZDA je pričel zaslišanja, povezana s tragedijo Titanika, že aprila 1912. Preživele potnike so povabili kot priče - a samo moške. Ženske niso smele pričati, kar je Margaret Brown zelo ujezilo. Svoje pričanje je kljub temu spravila v javnost: zapisala ga je in objavili so ga časniki v New Yorku, Denverju in Parizu.
2. Reševanje. Po tem je Margaret Brown najbolj znana. V reševalnem čolnu, ki jo je peljal na varno, je od vodje čolna Roberta Hitchinsa zahtevala, da se vrnejo in še več potnikov rešijo iz ledenega morja. Na njene zahteve se ni odzval, saj da to "ni najbolj pametno". "Ženske v reševalnem čolnu, Margaret Brown še posebej, so bile besne na Hitchinsa in mu grozile, da ga bodo vrgle iz čolna," piše Kirsten Iversen, avtorica knjige Molly Brown - razkrivanje mita.
3. Sklad. Ustanovila je Sklad preživelih, s katerim so zagotovili denar, hrano in psihološko pomoč za Titanikove potnike tretjega razreda in njihove družine. Pomoč preživelim je nadaljevala tudi na krovu Karpatije, ki je rešila veliko Titanikovih potnikov. Takoj je ustanovila Odbor preživelih s Titanika in zbrala 10.000 dolarjev. Na Karpatiji je ostala, dokler niso bili vsi preživeli na varnem in oskrbljeni ter povezani s prijatelji in družinami. Preživeli so bili navdušeni nad njeno pomočjo, prijaznostjo in prizadevnostjo. V pismu hčerki je Brownova zapisala: "Potem, ko sem bila premočena sredi oceana, sem zdaj suha in vzhičena. Dobivam rože, pisma, telegrame ... Poslali so peticijo kongresu, da mi podeli medaljo. Morala bom poklicati specialista, da mi pregleda glavo zaradi naziva heroina Titanika."
4. Sufražetka. Slavo je uporabila, da je lahko še glasneje govorila o pravicah žensk in delavskih pravicah. Vedno je bila predana feministka, njen status po tragediji pa ji je odprl veliko večji oder za govore o ženskah in delavstvu. Pred nesrečo s Titanikom je bila del feminističnega gibanja v Koloradu, kjer je pomagala ustanoviti podružnico Nacionalnega ameriškega združenja sufražetk.
5. Ljudska kuhinja. Leta 1886 se je Brownova preselila v skupnost blizu rudnikov v Leadvillu v Koloradu. Njena prva zaposlitev je bila v trgovini; stara je bila 18 let. Takrat je spoznala bodočega moža, Jamesa Josepha Browna, inženirja, ki je delal za družbo Ibex Mining Co. Pomagala je vzpostaviti ljudsko kuhinjo za pomoč družinam rudarjev.
6. Študij. Leta 1901 je začela obiskovati Carnegie Institute v New Yorku, kjer je študirala jezike, literaturo in igralstvo. Tekoče je govorila štiri jezike - poleg angleščine še nemščino, ruščino in francoščino. To ji je pomagalo pri reševanju in oskrbovanju Titanikovih potnikov.
7. Nagrade. Leta 1932 je prejela francoski red legije časti (viteški red in hkrati najvišje francosko civilno odlikovanje) za dobrodelno dejavnost in pomoč pri ponovni izgradnji Francije po prvi svetovni vojni. Njena politična pot (proti senatu ZDA) se je končala z izbruhom prve svetovne vojne, ko se je namesto politiki raje posvetila delu v Ameriškem odboru za Francijo. Pomagala je zdraviti ranjence in pri popravilih poškodovanih zgradb.
8. Vnuk. Potovanje s Titanikom zanjo ni bilo glamurozen oddih kot za druge (bogate) potnike. Pred vkrcanjem je bila s hčerko Helen v Evropi in Egiptu; tam jo je dosegla pretresljiva novica, da je njen vnuk Lawrence Palmer Brown, Jr. v ZDA hudo bolan. Takoj je zapustila Kairo in želela čim prej v New York. Titanik je bila prva ladja, ki je odplula v to ameriško mesto. Večina njenih družinskih članov sploh ni vedela, da je na krovu. Na srečo je Margaretina hčerka Helen ostala v Londonu.
Brownovi so posvetili muzikal (1960) pa tudi filmsko priredbo njenega življenja (1964), oba z naslovom Nepotopljiva Molly Brown.
9. Milijonarka. Margaretin mož je iskal zlato v rudniku Little Johnny. Rudnik je bil zgodba o uspehu - par je nenadoma imel kup denarja. Če se to ne bi zgodilo, se ne bi nikoli vkrcala na Titanik. Sprejeta je bila v visoko družbo in vozovnica za Titanik ni bila nikakršen problem.
10. Ljubezen. Z 19 leti se je poročila z ljubeznijo svojega življenja, takrat 31-letnim J. J.-jem Njegovi starši so v ZDA imigrirali z Irskega. Razlika v letih med njo in možem Margaret ni nikoli motila.
11. Igra. Na starost se je znova vrnila k svoji strasti - igranju. Še posebej je oboževala igralko Sarah Bernhardt. Študij igre je nadaljevala v Parizu, kjer je tudi nastopala, prav tako tudi v New Yorku.
12. Molly. Poznavalci Titanikove tragedije (in filma) Margaret Brown poznajo po vzdevku Molly, ki pa ga nikoli ni uporabljala. Dobila ga je šele 32 let po smrti - 1964 po muzikalu Nepotopljiva Molly Brown. Sama je uporabljala dve poimenovanji: Margaret Tobin Brown ali Margaret Tobin.
13. (Ne)sprejeta. Njeno sočutje in dobra volja nista vselej učinkovala. Želela si je biti del denverskega kluba Sacred Thirty-Six, ekskluzivne skupine 36 žensk. Užaljena, ker ni bila povabljena na njihove izbrane zabave, je organizirala svoje, kjer se je družila z bogatimi posamezniki, vendar je ti niso nikoli povsem sprejeli.
Znameniti film Titanik iz leta 1997 je vseboval zelo površne informacije o tej znameniti potnici, pa še te niso bile povsem resnične, saj je režiser dal prednost mitom pred dejstvi. Brownova je bila dekle iz delavskega razreda in ni nikoli pozabila, od kod izvira. Imela je srečo, da je prišla do denarja in da je preživela nesrečo s Titanikom. Svoj status in denar je uporabila, da je "naredila nekaj več".
