Nesposobnost, gospodje in nogavice

Z domislico o rotacijah ministrov na vrhu ministrstva za zdravje smo se ta teden spustili še za krog vic nižje v smeri proti pregovornemu peklu. Politična kalkulacija se je znova pokazala za pomembnejšo od boja zoper epidemijo. Vlada je raje brez ministra za zdravje v ključnih trenutkih, kot pa da "se prešteje" v parlamentu in skozi glasovanje spravi osebo, ki bo sposobna voditi ta resor. V državi najbrž ni nikogar, niti med največjimi zagovorniki Janeza Janše, ki se ne bi strinjal, da potrebujemo operativnega ministra za zdravje. In da to ne more biti niti Janez Janša niti Matej Tonin, kaj šele Simona Kustec.

Z ministrom za zdravje, roko na srce, ta koalicija nima sreče. Desusov Tomaž Gantar ni znal udariti po mizi in uveljaviti svojih argumentov, tudi zato, ker je Janša ves čas podpiral ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, ki je nasprotoval zaprtju gospodarstva, tudi zaradi politične računice, saj je SMC ves čas na robu odhoda iz koalicije. Kot so pokazali zadnji podatki NIJZ, so prav delovna mesta največji dejavnik okužb s koronavirusom. Gantar pa si je poleti še dal opravka z rušenjem predsednice Dususa Aleksandre Pivec, ki je kot kmetijska ministrica postala goreča podpornica Janeza Janše.

Zaplet z ministrom za zdravje je pozornost od mučnega preštevanja poslancev nesrečne koalicije KUL preusmeril k vladni koaliciji in nas spomnil, da tudi na koalicijski strani nimajo trdne parlamentarne večine in da je vlada precej šibkejša, kot se zdi iz samozavestnih izjav njenih članov. In tukaj so še izgubljeni poslanci Desusa, ki se ne morejo odločiti, na katero stran bi se nagnili. Zato moramo spremljati to cincanje gospodov v zrelih letih, od katerih bi pričakovali jasna stališča in modrost ter sposobnost postaviti interes države pred svoje osebne interese. Tako pa opazujemo agonijo bodočih upokojencev, ki se do zadnjega oklepajo svojih poslanskih privilegijev, ne glede na vse drugo.

V teh nemirnih časih je poskušal pomirjajoče in bodrilno delovati predsednik republike Borut Pahor, ki se je položaju moralne avtoritete sicer sam pred leti odrekel. V intervjuju za RTV Slovenija je povedal, da delo vlade ocenjuje kot dobro, a bi lahko bilo še boljše. Na vprašanje, kaj je zbilo njegovo oceno na zgolj dobro, je omenil vladne napade na neodvisnost sodstva in medijev. Napadi na neodvisnost sodstva in medijev so torej po oceni predsednika republike nekaj slabega, ampak spet ne tako zelo, da dela vlade ne bi ocenil kot dobro?! Gre torej za postransko zadevo in ne enega od temeljev demokracije?

Žal predsednik ni podrobneje pojasnil, kaj so tiste zadeve, pri katerih je vlada tako zelo uspešna, da ji je kljub napadom na neodvisnost sodstva in na medije dodelil oceno dobro. Upravljanja epidemije najbrž ni med njimi. Vodenja šolskega resorja tudi ne. Prav tako dvomimo, da Pahor Janši v dobro šteje buldožerske metode kadrovskih rošad na vodilnih mestih v državnih institucijah (o čemer je v članku z naslovom Populistični voditelj zagnal kulturno vojno, začenši z muzeji pisal celo znameniti New York Times), vključno z nastavljanjem zvestih strankarskih kadrov v državnih bolnišnicah, kot je Janez Lavre v Slovenj Gradcu, javnosti znan po besedah "Ti ne boš šel na ventilator, boš kmalu pozitiven, pa da vidimo, k'k' boš cvilil."

Iz intervjuja pa izhaja, da Pahor Janši v dobro šteje to, da se z njim izčrpno in redno posvetuje, in to kljub občasno povišanim tonom razprave. Le o čem teče beseda? In kako se te razprave zaključijo? Tukaj ima lahko domišljija prosto pot.

A poglejmo na zadeve s pozitivne plati. Državljani lahko od tega tedna v trgovinah znova kupimo spodnje perilo in nogavice.