Novi koledar

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Gregor Grosman

Hiša, v kateri sem odrasel v zlovoljnega tinejdžerja, je bila na ravnici. Danes se mi zdi ta svet dlje od neodkritih planetov v nekem drugem ozvezdju. Kot da je nekaj inkarnacij daleč od življenja, ki ga živim danes. Svet, v katerem sem odrasel, je bil tudi v resnici popolnoma drugačen. Misli sem s svinčnikom zapisoval v beležnico. Državna televizija je uvedla še tretji kanal. V nekaterih popolnoma zapostavljenih terminih tega programa je bilo mogoče pogledati spote, ki jih je sicer prenašal MTV. Bili so to kratki trenutki, polurni bloki, v katerih sem lahko slišal takrat najnovejšo glasbeno produkcijo. Zaradi te drobnarije sem imel občutek, da je moja generacija po svetu povezana bolj kot katerakoli generacija pred nami. Naše izkušnje, kjerkoli smo že odraščali, so bile povezane zaradi glasbe, ki smo jo poslušali. Dnevi so vseeno tekli v neki čudni, z ničemer izzvani melanholiji. Zaradi nečesa sem se počutil v nesporazumu s svetom, počutil sem se popolnoma praznega in le glasba je oblikovala moja razpoloženja in občutke. Izpolnjevala me je z neko vsebino, oblikovala hrepenenje, z njo sem izbiral pot, po kateri bom krenil, kakšen način življenja bom izbral. Življenje se je komaj raztezalo skozi moje telo. Še vedno se je bolj ali manj sestavljalo z vsakodnevnim odhodom v šolo, na trening, s tratenjem časa s prijatelji in družinskimi rituali. Ni bilo veliko prostora za presenečenja. V tem obdobju so bili zame posebni trenutki takrat, ko sem se zavlekel v osamo, bral knjige in poslušal glasbo. V tem prostoru, zunaj dosega drugih ljudi - čudno je to - so se gradile moje družbene izkušnje. Imel sem občutek, da se o drugih ljudeh in o samem sebi največ naučim prav v teh trenutkih popolne osame, ko sem se lahko prepustil svojim hrepenenjem, da so se sama odpeljala po avtocesti domišljiji do moje imaginarne prihodnosti. Ko bi poskušal opisati okolje, skozi katerega se je raztezala ta cesta domišljije v moji glavi, bi moral reči, da je bila utrta skozi enoličen pejsaž. Ta je bil nenavadno podoben moji ulici, v kateri so po njeni celotni dolžini ob samem robu kolovoza rasla stebla brez, teh na prvi pogled krhkih in nežnih dreves, v resnici pa žilavih, odpornih. Zaradi teh značilnostih bi morala bolj pripadati prostoru, ki sem ga tudi takrat smatral za svoj pravi dom. Ta je dom bil za malega človeka, daleč od blatne ravnice, v kateri sem živel, pa celo doli nekje, na jugu med kamnitimi hribi in rekami, ki niso niti približno podobne počasnim, motnim in težkim vodnim kačam, ki so sekale ravnico. Danes vem, da sem takrat živel samo na cesti med tema dvema popolnoma različnima pokrajinama, med ljudmi z različnimi navadami, ki so jih oblikovali prav ti različni klimatski in zemljepisnimi pogoji. Čeprav sem najbolj užival v popolni osami, me je manko izkušenj vodil k prepričanju, da zunaj družbenega okolja življenja ni. O ničemer nisem imel pojma. Šele v letih, ki so sledila, sem spoznal, da so moj resnični in edini dom glasba, ki sem jo poslušal, in knjige, ki sem jih bral - stvari, ki so me v nepripadanju določenemu prostoru zgradile takšnega, kakršen sem danes, vedno negotov in nervozen moški srednjih let, ki se nikakor ne razume z ljudmi, katerih navade in pristop k življenju so pogojevani s tistim, kar jih je obkrožalo v času odraščanja.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta