Novodobni kriminalci na Japonskem: V zapor po družbo

"Ko sem se upokojil, mi je zmanjkalo denarja. Pa me je prešinilo - morda bi lahko v zaporu živel zastonj," je novinarju BBC-ja pripovedoval 69-letni Toshio Takata. Načrt je deloval. "Vzel sem prvo kolo na ulici in se odpeljal naravnost na policijo. 'Poglejte, to sem ukradel', sem jim rekel." Japonska sodišča tudi malenkostne prestopke strogo kaznujejo. Takata je dobil leto dni zapora. Takrat je bil star 62 let.
Ko je po letu dni prišel na prostost, je že vedel, kaj narediti. "Vzel sem nož, šel v park in začel groziti ženskam. Saj jim nisem nameraval narediti nič hudega. Le pokazal sem nož in upal, da bo katera poklicala policijo. Ena jo je."
Toshio, majhen, droben, nasmejan možakar, nikakor ne spominja na okorelega kriminalca. A polovico zadnjih osmih let je preživel za zapahi. Ko ga je novinar vprašal, ali mu je tako všeč v zaporu, je imel jasen odgovor. "Ne gre za to, da bi mi bilo všeč, ampak tam živim zastonj." In ne samo to, medtem ko je v zaporu, prejema celoten znesek pokojnine, ki se mu nabira na računu. "Ko pridem ven, imam nekaj prihrankov. Tako vse skupaj niti ni preveč boleče."

Trije obroki in nobenih položnic

Morda še bolj presenetljivo je naglo naraščanje števila žensk med starejšimi zaporniki. "Prvič sem kradla pred 13 leti, v knjigarni sem ukradla žepno knjigo. Ujeli so me, odpeljali na policijsko postajo. Tam me je zaslišal simpatičen policist. Tako prijazen je bil. Lahko sem povedala, kar sem hotela, ves čas me je poslušal. To je bilo prvič v mojem življenju, da me je kdo poslušal," navaja Bloomberg Businessweek izpoved 80-letne gospe N. Za sabo ima že tri zaporne kazni, po knjigi je ukradla še polpete in pahljačo. Ima moža, dva sinova in šest vnukov. "Vse dni sem bila sama, zelo osamljena. Mož mi je dajal veliko denarja, ljudje so vedno govorili, kako srečna sem, a denar ni bil tisto, kar sem želela. Sploh me ni osrečil. Ne morem vam povedati, kako rada sem delala v zaporniški delavnici. Ko so me nekega dne pohvalili, kako učinkovita in natančna sem, sem dobila še več veselja. Življenje v zaporu mi je bolj všeč kot doma. Vedno so ljudje okrog mene, ne počutim se več osamljene. Ko sem drugič prišla na prostost, sem si obljubila, da ne grem več nazaj. A prav hrepenela sem po zaporu ..."

V zaporu bolje kot doma

Statistični podatki potrjujejo njegove navedbe. Več kot polovica starostnikov, ki so jih ujeli pri kraji, živi samih, 40 odstotkov jih nima družine oziroma nimajo stikov s sorodniki. Toshio Takata je eden od njih. Bil je dvakrat poročen, a z obema bivšima soprogama je izgubil vse stike, prav tako s tremi otroki. Ima še dva brata, ki na njegove klice ne odgovarjata.

Negovalci namesto paznikov

Ker ne v javnem ne v zasebnem sektorju ne obstajajo učinkoviti programi pomoči za starostnike, tudi majhni tatiči končajo v zaporih, kjer pa strahovito naraščajo stroški za zdravstveno oskrbo jetnikov. Leta 2015 so za to namenili skoraj šest milijard jenov (skoraj 45 milijonov evrov), kar je 80 odstotkov več kot deset let prej. Preurediti so morali toaletne prostore in kopalnice, namestiti držala. Zaposliti so morali tudi usposobljene negovalce, ki jetnikom pomagajo pri umivanju in telesni negi, ponoči pa morajo te naloge prevzeti pazniki. Zlasti v ženskih zaporih to pomeni veliko dodatnega dela, več kot tretjina paznic je zaradi tega v zadnjih treh letih dala odpoved.