Ne vem, kako meče Esad Babačić na koš, ampak z besedami zna presneto dobro. Pravzaprav mojstrsko, in to ne le, ko govori o svoji kraljici športa, košarki, ali o punku, torej o tem, v čemer je, odraščajoč v socializmu, našel zatočišče ta nenavadni fant iz bosansko-hrvaške delavske družine v Ljubljani. O krajih in ljudeh, športu in filozofiji, snegu in tišini, knjigah in filmih, uporništvu in naivnosti, vicih in časopisih, tako rekoč o vsem, tudi o najbolj težkih, bolečih rečeh piše z očarljivo lahkoto, igrivo in duhovito, predvsem pa z izdatno mero samoironije, ki nam je v teh krajih in časih tako zelo manjka. Skratka, o vsem, kar je zaznamovalo njegovo življenje in tudi mnoga naša, pripoveduje tako, da celo k površnosti nagnjeni bralec začuti iskrenost njegovih besed, izrečenih ob podelitvi letošnje Rožančeve nagrade, da je esejistika zanj popolna svoboda. Češ: “Lahko vzameš kar koli iz življenja, vse lahko uporabiš in to je fantastično, lahko uporabiš svoje slabosti, prej kot svoje kvalitete, slabosti drugih, slabosti družbe in države, jih obrneš, zasoliš, popopraš in jih ponudiš bralcu na čisto drugačen način.” Natanko to počne Babačić, sebi in bralcu v užitek.
Leto izida: 2020.
Vezava: trda.
Št. strani: 224.
Cena: 27,99 evra.
Iz megle in otroškega čakanja na sneg vstajajo nekdanje ljubljanske ulice, pred bralčevimi očmi oživi proletarski Vodmat s svojim (športnim) lokalpatriotizmom, ki je bil nad partijo, državo, kaj šele ideologijo, oživi tudi živahna ljubljanska punkovska scena s svojimi (marsikdaj po krivici pozabljenimi) junaki, njen del je bila tudi Babačićeva skupina Via Ofenziva. V svoji esejistični alkimiji sega avtor s širokim in globokim zamahom v skladišče spominov od otroštva naprej, pri tem pa okrog še tako na videz preprostih drobcev, kakršne so, recimo, mamine iz Trsta pretihotapljene zavese ali očetova delovna pelerina, splete zgodbo, ki nam s svojo simboliko pričara duh nekega izginulega časa. Časa, stkanega iz trenutkov, o katerih zapiše: “Nič ni popolno, morda le trenutki, ki jih ni več. Trenutki, ko pišeš in veš, da je to edini pravi trenutek. In da ni le tvoj. Da je zdaj od vseh.”
Nad vsemi raznolikimi temami in področji, ki zaposlujejo avtorjevo ustvarjalno domišljijo, pa kraljuje šport in na njegovem čelu košarka, ne le vrhunska profesionalna, tista Dražena Petrovića ali Luke Dončića, ampak tudi ljubiteljska, kakršna se je nekoč igrala na vodmatskem igrišču in drugih ljubljanskih. Tudi če šport in košarkarska žoga za vas nista središče sveta, boste ob Babačićevem analiziranju konkretnih športnih strategij posameznih asov, prepletenem z duhovitimi, že kar filozofskimi prebliski, resnično uživali. Za pokušino naj bo napotek Luki Dončiću, izhajajoč iz spoznanja, da je celo v ulični košarki tržni princip nadvladal igrivost duha: “Zato pa verjemi v svoj koš, Luka, da ne boš samo blago, postavka v neki pogodbi, ki si jo podajajo od franšize do franšize.”