Zvezdana Bercko
Konec druge svetovne vojne revnemu italijanskemu jugu ni prinesel odrešitve. Revščina, tudi lakota, je bila vseprisotna. Le redki ljudje so imeli čevlje, ki bi bili celi, kaj šele novi. Mali Amerigo, ki živi sam z mamo, preživljata se s preprodajo cunj iz smetnjakov, jih šteje. Če jih bo naštel desetkrat po deset, se bo zgodilo nekaj lepega. A to se še nikoli ni zgodilo.
Nenadoma v mestu završi. Komunistična stranka organizira odhod revnih otrok v severne dele Italije, kjer naj bi živeli pri rejniških družinah, da bi lažje prebrodili zimo. Tudi Amerigova mama se, nerada sicer, odloči za to možnost. Tako se otroci, vsi v strahu zaradi govoric, ki se širijo po mestu, da bodo otroke prodali, če se že ne bo zgodilo kaj hujšega, v podarjenih toplih oblekah in novih čevljih znajdejo na vlaku, kjer prvič v življenju okusijo tudi čokolado. A tik pred odhodom vlaka si vsi otroci slečejo plašče in jih pomečejo skozi okno svojim materam. Tak je bil dogovor: otroci, ki odpotujejo, pustijo plašče bratom in sestram, ki ostanejo. Tudi to je solidarnost.
V severni Italiji je zanje vse novo, še ljudje so drugačni, tudi govorijo drugače in z neba pada skuta; tako pač mislijo otroci, ki še nikoli niso videli snega. In toliko hrane, kot je je na voljo, tudi ne. Amerigo po spletu okoliščin pristane pri aktivistki Derni, ki nima otrok, zato pa ima tri njena sestrična, kjer Amerigo preživlja večino dni. Počasi se navaja na nov, zanj velikokrat nerazumljiv svet. Dobi nove prijatelje, praznuje rojstni dan, začne hoditi v šolo, kjer učitelj opazi njegovo nadarjenost za številke, v družini, katere oče je uglaševalec glasbil, pa podpirajo njegov smisel za glasbo, kupijo mu celo violino.
A komaj se otroci dobro vživijo v novo življenje, polja spet ozelenijo in čas je za vrnitev nazaj, na jug, domov. Toda, je tam še dom ali gredo znova na tuje? Amerigov prijatelj Tommasino reče, da so prelomljeni na dve polovici.
Življenje na jugu se medtem ni spremenilo, a Amerigu je, kljub mamini ljubezni, vse tuje. Mama ga skuša zbuditi iz njegovih sanj, pravi, da je njegovo življenje tam, pri uku za čevljarja, saj se matematike in violine pač ne da jesti. Deček pa je vse bolj razdvojen med starim in novim svetom ...
Italijanska pisateljica Viola Ardone je v roman pretresljivo povezala resnične zgodbe 70 tisoč italijanskih otrok, ki so jih med letoma 1945 in 1952 poslali v rejo na bogatejši sever države, da bi jih rešili pred lakoto. Prisilna ločitev in izguba identitete sta jih trajno, velikokrat usodno zaznamovali. Pripoved sedemletnega dečka Ameriga združuje glasove resničnih tragičnih zgodb, ki ne smejo utoniti v pozabo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
