Darka Zvonar Predan
Ste vedeli, da se je Josip Vidmar z ženo kljub jezi oblastnikov udeležil protestnih večerov, ki jih je v podporo Janši oziroma četverici v bivšem jugorežimu organiziralo slovensko pisateljsko društvo? Na vprašanje zakaj, je odgovoril: “Ko nam gre zares, moramo stopiti skupaj.” Ko je novinar Jože Horvat leta kasneje to povedal Alojzu Rebuli, je ta nadvse presenečen vzkliknil: “Saj to je zgodovinsko!”
Takšnih in drugačnih anekdot v novi knjigi dnevniških zapisov o srečanjih in prizorih z literati, ki jih je Horvat spoznaval na dolgoletni novinarski poti, ne manjka. Kot pove že naslov Izrečeno in zamolčano, čeprav za današnje ljubitelje udarnih učinkov morda ne najbolj mamljiv, ne gre samo za to, kaj so mu sogovorniki povedali - marsikaj od tega je avtor seveda že pred časom objavil v intervjujih -, marveč tudi za to, kaj si je ob tem o njih mislil sam in kakšen vtis so naredili nanj. Če kdo, potem ljubitelji intervjujev vedo, kakšen presežek je to.
Jasno, da je ta knjiga vse prej kot dolgočasna, še več, po ocenah nekaterih poznavalcev Horvatovega dela je celo njegova najboljša. Zanimivost ji zagotavlja že nabor imen, začenši z lanskim Nobelovim nagrajencem Petrom Handkejem. Za njim se zvrstijo številna druga: Vinko Ošlak, Florjan Lipuš, Boris Pahor, Taras Kermauner, Alojz Rebula, Igor Torkar, Zorko Simčič, Mimi Malenšek, Andrej Capuder, Mate Dolenc, Marjan Tomšič, Lojze Krakar, Tit Vidmar, Bratko Kreft ... Pa tudi prezrti skromni “véliki mali” pisec Emilijan Cevc, novinar in minister za informiranje v Peterletovi vladi Stane Stanič, ki je kot politični zapornik po vojni gradil hidrocentralo pri Medvodah in jo kasneje moral predstavljati tujcem kot sijajen dosežek socializma, v matici malo znana tržaška pesnica Bruna Pertot, na voziček priklenjeni idrijski psihiater in literat Jože Felc ... Nič manj od imen pa ni zanimiv čas, v katerem so pogovori in opažanja nastajali: prvi nosi datum 16. november 1992 (obisk pri Handkeju v Franciji), zadnji 20. junij 2018 (obisk pri rektorju znamenitega katoliškega doma v Tinjah Jožetu Kopeinigu). Skratka, gre za čas po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije, poln burnih zgodovinskih sprememb, ki so seveda zaznamovale tudi avtorjeve pogovore z literati in dale misliti sogovornikom na vseh straneh. Opise pomenkov, okoliščin in ozračja, v katerem so potekali, Horvat nevsiljivo prepleta s svojimi opažanji, mislimi in pomisleki, kot mimogrede navrže kaj o sprti ljubljanski literarni srenji, Udbi in ovaduhih med literati, drži svojih novinarskih kolegov, živahnih diskusijah pa tudi pijankah v znamenitem Klubu Nove revije ... Vse to s pravo mero, z literarnim zamahom in stilom, vrednim piščevega dobrega slovesa. Skratka, dragoceno, slastno branje, še zdaleč ne samo za literarne zgodovinarje, in priporočljivo še zlasti za srednjo in mlajšo generacijo, ki naš (polpretekli) čas in njegove pomembne ljudi slabo, če sploh, pozna.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
