Darka Zvonar Predan
“Večkrat me vprašajo, ali občutim svoje korenine. Odvrnem jim, da jih, in dodam, ker nimam rad lahkih metafor, da imajo samo drevesa pravico do korenin.” Tako mi je novembra 2003 v intervjuju za Večer razložil Juan Octavio Prenz, v Trstu živeči Argentinec istrskega porekla, ki si je za nameček za nekaj let kar dvakrat, v šestdesetih in potem spet v sedemdesetih, za začasno bivališče izbral Beograd. Vprašanje o koreninah je bilo torej zanj, človeka treh kultur, po svoje logično. Enako se zdi logično, da je deset let kasneje, 2013., prav z mislijo, da imajo samo drevesa korenine, naslovil svoj novi, v veliki meri avtobiografski roman o (istrskih) priseljencih v Argentini. Zdaj prihaja knjiga med bralce tudi v slovenskem prevodu, torej v jeziku, ki ga je obvladala Prenzova mati, Hrvatica iz Istre, in v katerem bere in iz njega prevaja tudi on sam.
Pisatelj in pesnik Juan Octavio Prenz, letnik 1932, se je rodil v Argentini v družini “slovanskih” priseljencev iz Istre. Kot docent za hispanistiko je deloval na univerzah v La Plati in Buenos Airesu, Beogradu, Trstu in Ljubljani. Od leta 1979 živi v Trstu. Samo drevesa imajo korenine je njegov četrti roman. Izdal je tudi več pesniških zbirk in za svoja dela prejel več mednarodnih nagrad.
