“Večkrat me vprašajo, ali občutim svoje korenine. Odvrnem jim, da jih, in dodam, ker nimam rad lahkih metafor, da imajo samo drevesa pravico do korenin.” Tako mi je novembra 2003 v intervjuju za Večer razložil Juan Octavio Prenz, v Trstu živeči Argentinec istrskega porekla, ki si je za nameček za nekaj let kar dvakrat, v šestdesetih in potem spet v sedemdesetih, za začasno bivališče izbral Beograd. Vprašanje o koreninah je bilo torej zanj, človeka treh kultur, po svoje logično. Enako se zdi logično, da je deset let kasneje, 2013., prav z mislijo, da imajo samo drevesa korenine, naslovil svoj novi, v veliki meri avtobiografski roman o (istrskih) priseljencih v Argentini. Zdaj prihaja knjiga med bralce tudi v slovenskem prevodu, torej v jeziku, ki ga je obvladala Prenzova mati, Hrvatica iz Istre, in v katerem bere in iz njega prevaja tudi on sam.
Pisatelj in pesnik Juan Octavio Prenz, letnik 1932, se je rodil v Argentini v družini “slovanskih” priseljencev iz Istre. Kot docent za hispanistiko je deloval na univerzah v La Plati in Buenos Airesu, Beogradu, Trstu in Ljubljani. Od leta 1979 živi v Trstu. Samo drevesa imajo korenine je njegov četrti roman. Izdal je tudi več pesniških zbirk in za svoja dela prejel več mednarodnih nagrad.