O novih in novejših strankah

Ti so s politične scene praktično odpihnili nekatere stranke - v Sloveniji Liberalno demokracijo Slovenije (LDS) in stranko Zares - in prinesli zamenjavo uveljavljenih razmerij med strankami in volivci. Gre za obdobje erozije tradicionalnih strankarskih koalicij in vzpostavitev novih vzorcev odnosov med strankami ter novih odnosov med strankami in volivci. Poleg razpada nekaterih etabliranih strank so se v političnem prostoru pojavile nove stranke, ki so pa prav tako še hitreje propadle na naslednjih volitvah: Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića (PS), Državljanska lista (DL) Gregorja Viranta, stranka Verjamem Igorja Šoltesa.
Opisane spremembe avtorja umeščata na nesistemsko raven, nižjo od ravni strankarskega sistema. Kot pišeta, gre za spremembe na ravni podsistema, ker nove in novejše stranke ne tekmujejo med sabo. Nove stranke po definiciji ne nastajajo (naj ne bi nastajale), dokler obstajajo aktualni konflikti med obstoječimi strankami v političnem sistemu. Vzorci konfliktov in tekmovalnosti zato ne nastajajo v prostoru, ampak skozi čas. Gre za spremembe, ki jih je težko opazovati zaradi spreminjanja političnih akterjev na politični sceni skozi čas, kar zamegljuje kontinuiteto med novimi in novejšimi strankami. Ključna konfrontacija med strankami je povezana z vprašanjem korupcije glede odnosa do obstoječega esteblišmenta. To vprašanje je tako v Sloveniji kot v drugih državah SVE postalo najpomembnejše med vprašanji, o katerih se vsi politični akterji strinjajo, da so pomembna, in prepuščajo volivcem, da ovrednotijo njihovo iskrenost in pripravljenost, da ta vprašanja rešujejo. V državah SVE korupcija predstavlja razcep med etabliranimi in novimi oziroma novimi in novejšimi strankami, kjer so prve "okužene" s korupcijo, vendar izkušene v politiki, druge pa vedno nastopajo kot sicer politično neizkušene, vendar nekoruptivne.

Vtis, da lahko vsakdo dobi politično moč

Propad nekaterih etabliranih strank v Sloveniji in drugih evropskih državah po začetku globalne gospodarske krize leta 2008 bi lahko osmislili s tezo, da volivci strankam pripisujejo vsesplošno odgovornost za stanje v državi. Zaradi slabših gospodarskih razmer v državi so volivci hitro razočarani nad strankami, k čemur pogosto prispevajo napake vodilnih politikov, ki se znajdejo v različnih aferah. Uspeh nove stranke v tem primeru daje vtis, da lahko vsakdo dobi politično moč. Ta vtis prispeva k nastajanju subkulture politične inovacije, ki lahko ustvari enosmeren tok nastanka tako imenovanih zagonskih (startup) strank, ki so bolj podobne oglaševalskim agencijam kakor tradicionalnim političnim strankam. Stranke v tem primeru ni težko ustanoviti, ji je pa težje zagotoviti obstoj na politični sceni. To so v preteklosti doživele PS, DL, danes to doživlja Stranka Mira Cerarja (SMC), v prihodnosti pa je zelo verjetno, da bosta isto usodo doživeli Lista Marjana Šarca (LMŠ) in stranka Alenke Bratušek (SAB).

Podpiranje ali oviranje nastanka strank

Pomembno je razumeti, da v takšnem okolju politično tekmovanje ne temelji ne na strukturnih in ne na institucionalnih razlikah. Kvečjemu bi lahko rekli, da se politični konflikti kažejo kot razlike med stališči, ki so lahko okarakterizirana kot norme, prepričanja, mnenja ali vrednote, čeprav so tudi v teh primerih vzorci povezanosti pogosto izjemno šibki. Takšne razlike ustvarjajo neprekinjeno razdelitev volilnega telesa na dva tabora, v takšnem okolju pa so možnosti za delovanje političnega razreda (elite) na strukturo politične tekme večje. Na institucionalni ravni elita podpira ali ovira nastanek strank in tako vpliva na politično ponudbo, spodbuja konflikte na ravni ideologije (vrednot) in v politično tekmo uvaja tematike oziroma vprašanja, ki močno polarizirajo javnost. Ustvarja simbolično kontinuiteto med političnimi akterji iz preteklosti in sedanjosti ter povezuje sodobne in pretekle interese. S tem se odpira prostor za politično manipulacijo, s katerimi predstavniki elite in politični akterji vzpodbujajo teme, o katerih imajo popularna stališča, s katerimi uspešno prodrejo v zavest volivcev.
V splošnem bi lahko rekli, da je danes praktično nemogoče natančno opredeliti razcepe, vzdolž katerih potekajo politične tekme v Sloveniji. Za obdobje zadnjih desetih let je značilen trend hitrih sprememb v strankarskem (pod)sistemu, ki kaže na izrazito nestabilnost in spremenjene odnose med strankami in volivci. Volivcem v Sloveniji na predčasnih volitvah v Državni zbor leta 2011, 2014 in 2018 v politični ponudbi ni bila zagotovljena podlaga za informirano in koherentno izbiro. To pomeni, da je bilo na ponudbeni strani praktično nemogoče opredeliti ideološki profil in razlike med političnimi strankami. Stranki, ki sta zmagali na parlamentarnih volitvah leta 2011 (PS) in 2014 (SMC), v trenutku volitev praktično nista imeli programa, kampanje pa so temeljile na močni personalizaciji po formuli stranka je enako njen predsednik, ki je obenem tudi njen program. Podobno se je leta 2018 zgodilo stranki LMŠ, pri čemer je edina razlika ta, da LMŠ ni postala relativna zmagovalka volitev, ampak se je morala zadovoljiti s prvim mestom na tako imenovanem levo-liberalnem polu.

Negotova usoda novih in novejših strank

V obdobju popolne nestabilnosti v časovni dimenziji strukture strankarskega tekmovanja je usoda novih in novejših strank negotova. Javno mnenje je ob takšni politični ponudbi volatilno, kar pomeni, da volivci od volitev do volitev migrirajo od novih k novejšim strankam. Pri tem gre za igro ničelne vsote (zero-sum game), po kateri nekdo mora izgubiti zato, da nekdo na drugi strani nekaj dobi. V takšnem dialektičnem odnosu so danes vse stranke, ki so se v Sloveniji pojavile po letu 2011 (LMŠ, SMC in SAB). Določeno izjemo predstavlja stranka Levica, ki s podpisom sporazuma z vladajočo koalicijo, ki ima vse elemente političnega ustroja za implementacijo neoliberalne politike, tvega, da bo do naslednjih parlamentarnih volitev izgubila velik del legitimnosti pri svojih volivcih.