Konec februarja je čas za norčije in norčava bo tudi tale kolumna.
Vsaka bolezen, ki da kaj nase, ima svoj dan. Da opozori nase, da opozori na nevarnosti, ki jih prinaša - dan raka, dan krvno-žilnih bolezni, dan možganske kapi, sladkorne tako ali tako. Vse znane bolezni se zvrstijo v teh 365 dnevih in televizijski dnevniki se praviloma začnejo s poročili o tem, kako in kaj nas bo ugonobilo. In kaj od tega danes praznuje.
Med vso to usodnostno mešanico pa pogrešam mednarodni dan smrčanja. In bi nato resni voditelji ob sedmih zvečer razlagali, katere so nevarnosti, kakšna je kurativa in kakšna je preventiva te motnje. Ali v nekaterih primerih celo bolezni.
Smrčanje je motnja, ki prizadene na milijone ljudi in je posebna v tem, da v večini primerov ogroža vse tiste, ki je nimajo. Tisti, ki trpi za to motnjo, lahko brez težav živi naprej. Saj rečejo, da tudi alkoholizem prizadene vsaj štiri ljudi ob alkoholiku samem, a povprečen smrčač lahko prizadene veliko večje število spanja potrebnih ob tem, da se sam počuti odlično ... Zaradi tega se mi zdi smrčanje bolezen ali motnja, ki pozna neverjetno velik krog prizadetih, a ima hkrati neverjetno nizko medijsko podporo. Celo sam sem se samocenzuriral in se spraševal, ali je smrčanje ob vseh prelomnih dogodkih zadnjih dni vredno časopisnega prostora cenjene priloge cenjenega časnika. Pa sem se odločil, da naj bo ta tekst prvi, ki bo pričel razbijati tabuje okoli smrčanja.
Kot vsaka resna bolezen ima tudi smrčanje nekaj kratkih pojmov, ki ga opredeljujejo: alkohol, cigarete, debelost, hrbet. Sliši se kot krasna zabava in mogoče ima le še sladkorna bolezen bolj mamljive vzroke. Ja, tu je še starost, čeprav o tem nisem povsem prepričan. Spomnim se vojaške spalnice, v katero sem, aboniran na čiščenje hodnika, prihajal vedno že po tistem, ko je jugoslovansko vojaštvo utonilo v sen. Ko sem se po dolgem hodniku bližal prostoru s tistimi 30 dušami, je bilo, kot bi se bližal čebelnjaku. Adolescenčno smrčanje se res razlikuje od smrčanja v zrelih letih; a tudi intonacija osemnajstletnika je lahko še kako živahna, sploh če se združi v zborček.
Vendar se je pravo smrčanje začelo v kasnejših letih. Študentska leta, predvsem pa kasneje v srednjih letih, ko smo se pričeli združevati v moške družbe. Saj poznate; svetle tradicije, tako lastne slovenskemu moškemu, ki velevajo vsaj enkrat letno skupaj s somišljeniki sprehoditi svoj testosteron. Na smučanje recimo. Če vzamemo povprečje, se v skupini osmih praviloma najdejo štirje smrčači. Da je Samo eden od prvakov, sem vedel že dolgo, ker sva si delila mnoge sobe in mnoge poti sva preživela skupaj. Samo smrči s posebnim zanosom. Vztrajnost, moč, raznolikost so na vrhunskem nivoju. Nekoč smo prenočevali v romantični leseni hišici. Ko je akustičen alpski les ujel njegovo smrčanje, ga je okrepil in oplemenitil, in zdelo se je, da podrhtava cela stavba. Kočo je spremenil v glasbilo, kar je spoštovanja vreden dosežek. V tistem tednu smo večkrat presegli 90 decibelov, kolikor je meja res glasnih smrčanj - hkrati pa tudi meja, ki jo zakonodaja razume kot delo v zvočno obremenjenem okolju. Po moje je šlo preko 100 decibelov, in ker je bilo smrčanje tako zelo konstantno, sem prepričan, da bi v dobri uri zrušil most, če bi ga položili nanj.
Ampak sem zadnjič naletel na nekoga ... "ga stakne nazadnje, ki bil mu je kos!".
Moral sem preživeti noč v bolnišnici. Nič strašnega, manjši poseg, ki zahteva štiriindvajseturno prisotnost v bolnišnici. Mimogrede naj dodam, da sem velik podpornik slovenske medicine in slovenskega zdravstva. Dobri ljudje delajo tam in vse moje izkušnje s temi institucijami so dobre. Niso pa dobre vse moje izkušnje z lastnim telesom, kar je po navadi razlog za obisk bolnice. Kakorkoli; prijazne sestre so me namestile v sobi s še dvema sotrpinoma. Malo pogovorov in že je čas za večerni počitek. Delavni ljudje in občani spijo ob normalnih urah. Nočni čuki, kot sem sam, pa se ob desetih, ko sta zatisnila oči tovariša, komaj pričnemo premikati. Ni se mi zdelo primerno, da bi prižigal lučke ali buljil v telefon, zato sem se prepustil strmenju v prazno, čakajoč na tiste ure po polnoči, ko imava randi s spancem.
A takrat še nisem slutil, da bom preživel eno najbolj zanimivih noči v svojem življenju.
Začel je nežno. Mož, speč pri oknu. Nizke frekvence vlaka, drdrajočega v daljavi. Nato je vlak odpeljal in nastopilo je klasično godalo - morebiti čelo ali kontrabas. Ne vem, zakaj smrčanje primerjajo z žaganjem drv. Ali niso nikoli slišali smrčanja ali pa niso žagali drv. Kvalitetno smrčanje je vedno mogoče povezati z godali. Slabo ožiman lok drsi po raskavih strunah, ki niso bile zamenjane že desetletje in počasi rjavijo. Kmalu sem spoznal, da sem v prisotnosti veličine. Kajti mož je nadaljeval po dramaturškem loku. Povprečni smrčači se na neki točki ustavijo. Njihov repertoar je limitiran in kmalu dosežejo svoj višek tako v moči kot v intonaciji. Najbolj kompromisarski med njimi se obrnejo na bok in celo nehajo. Ne pa skrivnostni mož in bolnišnične noči. Kmalu je izbruhnil. Kot vulkan ali začetek katere prelomnih bitk Velike vojne. Iz vseh ventilov je hrumelo, pokalo in šumelo. Če bi uporabljal klasične telesne odprtine, potrebne za smrčanje, tega ne bi zmogel. Nisem se upal dvigniti v postelji in tudi preveč temno je bilo, ampak prepričan sem, da je smrčal s celim telesom. Nekakšna tantrična tehnika, če mene vprašate. Vendar se ni ustavil pri klasičnem smrčalskem forte. Nenadoma je utihnil. Tišina je prinesla zvok mariborskih prometnic, ki mu je po nekaj sekundah pričel dodajati majhne, kristalno doneče potočke smrčanja. Risal je pokrajine, vzletavala so letala, generali so vodili svoje može v bitke, branjevke so se prepirale na tržnici, Hollywood je podeljeval oskarja za zvočne efekte … Raznolikost, s katero je razpolagal, slog in občutek za naracijo so me držali pokonci skoraj vso noč. Brez slabe vesti, brez obžalovanja, brez obsojanja. Ko srečaš mojstra, čeprav te pretepe, mu moraš biti hvaležen. To so me naučili kung fu filmi in zjutraj sem možu spoštljivo odzdravil. "Dobro jutro tudi vam - mojster!"
Risal je pokrajine, vzletavala so letala, generali so vodili svoje može v bitke, branjevke so se prepirale na tržnici, Hollywood je podeljeval oskarja za zvočne efekte …
