Za politično načelo, ki definira politično voljo fašizma, je obstoj posebne nacionalne države zadostna determinanta v smislu brezpogojnega imperativa političnega delovanja. Pojem države je v tem primeru empirični pojem (državne meje, ime, zastava itd.), hkrati pa predispozicija skupnosti, utemeljena na jeziku ali nečem, kar določena skupina subjektivno razume in imenuje narod ali nacija. Katerikoli drug pogoj je v tem primeru transcendenčen, kar pomeni, da ni zadosten za oblikovanje fašistične ideologije. Na temelju istega državotvornega načela je druga nacija, znotraj ali zunaj fašistične države, a priori sumljiva, ker sebe vidi kot nekoga, ki bo prej ali slej zahteval svojo državo, ki lahko nastane samo z nasiljem in prelivanjem krvi tistih drugih. Fašistično politično načelo, ki svojo nacionalistično maksimo uporablja za konstitutivno načelo (v kolektivnem ontološkem smislu), zato ni mogoča podlaga za uresničitev svetovnega miru in miroljubne koeksistence med narodi ali državami. Zgodovina je to večkrat jasno pokazala.
Po drugi strani za antifašizem (kot antipod fašizma) ni ključen obstoj te ali one nacije ali države. Antifašizem temelji na ideji državljanske družbe ali pozitivne ideje države, ki ni nič drugega kot pozitivna razsvetljenska politična ideja. V primeru antifašizma je pojem države, glede na razlog njenega obstoja, čist in splošen, ne glede na to, ali v zgodovinskem smislu obstaja kot empirični pojem ali ne. Politični temelji antifašizma niso nacionalistično-patriotski, ampak v prvi vrsti moralnopolitični in šele v drugi fazi, če obstaja empirična entiteta, patriotski. Države ali skupnosti večjega števila držav, ki so utemeljene na ideologiji antifašizma, determinirajo zunanji družbeni pogoji kot osnova za uresničevanje svobode. Tako poznamo večnacionalne zveze držav (na primer Evropska unija) ali narodov (Združeni narodi), ki v končni instanci težijo k vzpostavitvi svetovne federacije kot globalnega državljanskega ideala, v katerem bosta kategorično spoštovani svoboda in enakopravnost posameznika in narodov (držav).
Vodja nacije kot utelešenje države
Moralnopolitično stališče, ki se je v zgodovini manifestiralo z ideologijo antifašizma, ima temelje v nečem, kar Immanuel Kant imenuje čisti praktični um*. Slednji je nujno potreben, ker zahteva univerzalnost kot temelj za potencialno vzpostavitev veljavnosti nujnega praktičnega zakona. Nujni praktični zakon se v tem smislu kaže kot kategorični imperativ ali najvišje moralno načelo, ki bo ljudem narekovalo, kako naj se vedejo. Ideja kategoričnega imperativa je podobna postulatom nekaterih drugih moralnih zakonov (npr. krščanskemu), ki svojo sporočilnost utemeljujejo na pozitivnih civilizacijskih vrednotah. Tako je kategorični imperativ notranja stvar, ki od posameznika zahteva, da vse ljudi obravnava tako, kot bi obravnaval sebe, in da drugih ljudi nikoli ne dojema kot sredstvo za uresničevanje lastnih interesov. To krovno politično načelo identitete je temelj antifašizma in zagotavlja obstoj človeške družbe, pri čemer je predpogoj, da gre za družbo (skupnost) ljudi, ki imajo um in so sposobni samoopredelitve in svobodnega odločanja.
Treba je imeti ničelno toleranco do posameznikov ali idej, ki ponazarjajo fašistično ideologijo
Spreminjanje antifašistične preteklosti
Postavlja se vprašanje, v kakšni povezavi sta sodobni fašizem in nacionalistična ideologija. Skupina ljudi ali del političnega razreda, ki je blizu nacionalistični ideologiji, svojo identiteto utemeljuje na rasizmu, šovinizmu in zavračanju kakršnekoli enakopravnosti. Nimajo tolerance do drugačnih, obenem pa propagirajo vsaj na videz svobodno ekonomijo in trg, ki ju poganjajo moč kombinacije politike in kapitala. Trudijo se spreminjati antifašistično preteklost in spodbujajo pisanje alternativne zgodovine, po kateri so narodni heroji posamezniki, ki se slikajo in rokujejo s fašisti. Po navadi gre za politike, ki svoje podpornike nagovarjajo s floskulami in izmišljenimi pojmi; tarnajo o svoji ogroženosti in o ogroženosti nacije, ki ji pripadajo; grozijo s političnim samomorom in koncem zgodovine naroda, če oni ne bodo na oblasti. Okrog sebe po navadi zbirajo polpismene individuume brez individualnosti, ki jih vodijo čustva na ravni živalskega instinkta, in ljudi, ki so samo v takem sistemu lahko uspešni.
Ni torej dovolj ugotoviti, da sodobni fašizem ne obstaja in da je v naši družbi vse v redu, ker za zdaj ne nosimo trakov okoli roke
Ničelna toleranca
Fašizem je danes treba prepoznati v zgodnji fazi in ga odprto označiti kot takega. Proti njemu se je treba boriti na začetku, ker je boj kasneje veliko težji in zahteva dolgoročni angažma s tveganjem, da se v tej bitki nikoli ne uspe. Napačna je predpostavka, da se s fašizmom ne more primerjati nič, kar ne vključuje dokončne rešitve (Endlösung). To preprosto ne drži in v tem je temeljna napaka tistih, ki omejujejo uporabo besede fašizem v današnjem vsakdanjem političnem govoru. Živimo v prepričanju, da se grozote fašistov, ki so se zgodile pred nekaj desetletji, ne morejo ponoviti, ampak čas bo potrdil, da to ne drži povsem. To, da je preteklo nekaj časa od določenih dogodkov v zgodovini, preprosto ne pomeni, da fašizma danes ni ali da ga ne more biti.
Ni torej dovolj ugotoviti, da sodobni fašizem ne obstaja in da je v naši družbi vse v redu, ker za zdaj ne nosimo trakov okoli roke ali ker naše sosede z nekoliko drugačnimi imeni ali barvo kože vozijo na vlakih in kamionih v neznano smer. Te končne faze fašizma ne smemo dovoliti. Zato je ne samo dobro, ampak nujno v današnjem času nenehno izpostavljati vse, kar sodobni fašizem je. In sodobni fašizem je vsako delovanje države, posameznika, organiziranih in neorganiziranih skupin, ki bi brez objektivnih kriterijev in zakonske podlage prevzeli stvari v svoje roke. Sodobni fašizem je lahko tudi državna politika ali sile v družbi, ki delujejo nemoteno z blagoslovom države. Odgovorni so tudi mediji. Nadzor političnih sil nad mediji sam po sebi ni fašizem, lahko pa postane plodno polje za razcvet fašistične ideologije.
Zato je treba biti previden. Vzpon fašizma v današnjem času ni nekaj, kar preprosto spremljamo po televiziji. Gre za veliko bolj subtilne mehanizme in sporočila, ki preko različnih medijev prihajajo v naše domove in zadevajo vse nas. Treba je imeti ničelno toleranco do posameznikov ali idej, ki ponazarjajo fašistično ideologijo, ki ne pelje v nič drugega kot v razmejevanja, delitve, tiranijo in vsesplošni kolaps človeštva.
*Kant, I. (1970) Kritika čistoga uma. Beograd: Kultura.
