(O STRIPU) Gašper Krajnc: Vaške ptice

Mestne ptice, prvi del “ptičje trilogije” v stripu, so dobile drugi del. Tokrat so ptice vaške, junak Ambrož pa iz mestnih še naprej vleče ustvarjalne težave in spopadanje s človeško in živalsko izgubo. Spomnimo, Ambrož si postavlja vprašanja, ki se jim v resničnem življenju najraje izognemo: ali se posloviti od dela, ki nas ne veseli več, kako povrniti otroške iskrice v očeh, kako se spopasti z izgubami, ki se vrstijo? Kdaj je čas, da dokončno “odrastemo”? Kaj je v življenju zares pomembno? Slovo od zvestega psa, še bolj pa nenadna izguba dedka, tesnega prijatelja, izkušenega zaveznika in skromnega podajalca življenjskih modrosti, Ambrož prinaša oziroma prenaša v novi del stripa, saj bo poskušal navdih za ustvarjanje najti na Koroškem, v vasici, kjer so živeli njegovi predniki.

Še preden pa odpotuje po inspiracijo, iz dedkove slike pade risbica s podobo ptiča, preko katere na Koroškem počasi rekonstruira družinske rane iz preteklosti ter tragične dogodke v času druge svetovne vojne. Zdaj vemo, zakaj je dedek vse svoje življenje risal ptice. Strip tokrat odlikuje svojevrsten avtorjev poklon rodni pokrajini, tako kot se je v Mestnih pticah poklonil delčkom Ljubljane. A tokratni stik s Koroško je veliko bolj topel kot z glavnim mestom, kot je vedno toplo srečanje s tistimi, ki jih poznaš od doma, ali tistimi, ki pripovedujejo o tvojih prednikih. To pa sicer ni prvi striparski stik avtorja s Koroško v zadnjem času, saj je narisal imeniten strip o našem koroškem junaku Malgaju.

Vaške ptice, izpostavljajo v založbi, je povsem mogoče brati tudi samostojno, čeprav so nadaljevanje. Junak (in z njim avtor) torej nadaljuje pot do sebe, to svojo pot pa je moral neizbežno zapeljati tudi skozi zgodovino družine in pretekla življenja, ki jih skriva prostor, v katerem je odraščal. Če smo ob Mestnih pticah zapisali, da je njihova dragocenost v tem, da po zadnji prebrani strani puščajo široko polje razmislekov o nas samih, lahko pri Vaških pticah to samo še enkrat potrdimo.