Skrb vzbuja stališče dijakov srednje šole na Ravnah na Koroškem, da se ne vidijo v domači regiji (posebej za njih je bil pripravljen program farmacevtski tehnik), slišati in videti ga je bilo mogoče ob poročilu, da Prevalje ne bodo dobile novega obrata Leka. Projekcija evropskega statističnega urada Eurostat za leto 2050, ki je bliže in ga bo marsikdo od nas še lahko doživel, je, da bo Slovenija imela takrat 2,071 milijona prebivalcev ali 16.000 prebivalcev manj.
Kako naši sosedje?
Leta 2007 so v avstrijski zvezni deželi Štajerski začeli projekt prenove deželne uprave. Sledili so trem paradigmam: decentralizacija, racionalizacija, učinkovitost. Birokrati (uradniki) so začeli analizo lastnega dela in postopno debirokratizacijo ob zavedanju, da je treba znižati stroške. V agendo so zapisali, da bo leta 2050 na Štajerskem živelo 40.000 prebivalcev več, kaj tem prebivalcem v naslednjih 30 letih pripraviti in ponuditi in na čem bo za to številko povečano prebivalstvo lahko gradilo naprej. Izračunali so, da bodo prihranili deset milijonov evrov na leto.
Razlika med reformama avstrijske Štajerske in Republike Slovenije se zdi več svetlobnih let, a le ni tako. Če se v slovenskem prostoru sprašujemo, koliko pokrajin potrebujemo, kaj vse bo kdo izgubil, kdo bo komu vladal in po katerih kriterijih vse skupaj urediti, so medtem naši severni sosedje reformo zaključili. Razlika je le v tem, da so govorili in govorijo o davkoplačevalcu prijazni upravi, pri nas je pomembnejša razprava o tem, kdo od politikov bo kaj dobil in kdo od strokovnjakov se bo moral odpovedati paradigmam svoje stroke.
Strokovna skupina, ki se je na pobudo državnega sveta in s soglasjem štirih predsednikov, sprejetim na rednem srečanju predsednikov novembra 2018, začela sestavljati maja 2019 pod vodstvom profesorja Pravne fakultete Univerze v Mariboru Boštjana Brezovnika, je s pro bono delom pripravila izhodišča, ki bodo zagotovo, kolikor bodo sprejeta, negativen tok projekcije evropskega statističnega urada Eurostat obrnila navzgor. Zagotovo bo tudi finančni izplen ugodnejši. Seveda če bodo sprejeta.
Za koga regije/regionalizacija?
Na začetku nastajanja slovenske države je bilo v 143. členu ustave zapisano načelo regijske ureditve. Regije morajo biti, tako dr. Janez Šmidovnik v enem od komentarjev k ustavi, pomembne predvsem z vidika zagotavljanja sredstev za tam živeče prebivalstvo oziroma v njegovo korist. Za lokalno prebivalstvo.
Kakšne naj bodo regije?
V zadnjih dveh mesecih smo bili priča vsem mogočim pristopom in risanjem regijske zamejitve. Strokovnjaki so risali razmejitve s pomočjo različnih matematičnih, statističnih, geografskih modelov. Nihče ni pristopil z vidika obstoječe uprave, ki edina premore vse elemente upravljanja, se pravi ob zapovedanem sledi sankcija, ki jo izvaja legitimen in legalen organ. In še manj z izhodišča tam živečih prebivalcev. Imamo kohezijski regiji, imamo statistične regije, imamo razvojne regije. Iz ene od regij je v teku razprave, ki še poteka, prišel sklep: zahtevamo. Z vidika upravljavskih standardov sledi vprašanje - in kaj če ne bo mogoče slediti vaši zahtevi? Kaj se bo zgodilo? Imate kakšen instrument, ki bo prisilil v izpolnitev vaše zahteve? Odgovora ni, ker ga ne more biti. Ni namreč organa, ki bi lahko z vso avtoriteto zahtevo izpeljal in neupoštevanje sankcioniral.
Pred vsemi je velika skušnjava, in morda tudi malo znanstvene lenobe, skrita v iskanju izhodišč
Zgodovinski model
Akademik Anton Melik, starosta slovenskih geografov, je zapisal, da zgodovinski razvoj slovenskega prostora izhaja iz širšega, habsburško-alpskega sveta in njegove morske bližine, se deli na šest dežel, ki živijo v našem spominu kot avstrijske zgodovinske dežele s slovenskim prebivalstvom. Manjše členitve so bile prepuščene poimenovanju lokalnega prebivalstva.
Model upravnih enot
Oblikovanje regij mora slediti paradigmi učinkovite in razvojne entitete. Regija ne sme biti prevelika, Velika Štajerska, Velika osrednjeslovenska, temveč mora biti obvladljiva in predvsem učinkovita, da ne bo prišlo čez leta do regijske centralizacije. Potem so bili vsi napori, vloženi v oblikovanje regij, strel v koleno.
Predlog ureditve, ki bi sledil že obstoječemu stanju, še zdaleč ni idealen, ima pa eno prednost, ki ji velja slediti - obstoječ sistem upravnih enot, upravne pristojnosti, ki ima moment sankcije. Sploh ob paradigmi, nakazani na začetku - debirokratizacije in racionalizacije.
In ta model ima še eno prednost. Sledi zgodovinski izkušnji cesarja Franca I. Ta je po koncu napoleonskih vojn za določitev triangulacijskih izhodišč izmere davčnih občin, nabornih okrajev in števnih oddelkov, za posamezno deželo izbral ustrezno geografsko-geodetsko izhodišče. Za Kranjsko je to bil Krim, za Štajersko Schöckel pri Gradcu.
Model Katoliške cerkve
Katoliška cerkev je svojo aktualno teritorialno členitev dobila leta 2006. Nastalo je šest regijskih enot - nadškofiji s sedežema v Ljubljani in Mariboru in škofijami s sedeži v Kopru, Novem mestu, Celju in Murski Soboti. Pogled na zemljevid cerkvene členitve zelo zavaja. Treba se je zavedati, da je znotraj splošne podobe členitev še vsaj ena členitev, ki izhaja iz paradigme: spremljati, posodabljati, prilagajati z namenom vsestranskega evidentiranja stanja.
Mesto s posebnim statusom
Eden od modelov predvideva členitev mesto s posebnim statusom - glavno mesto Ljubljana. Predlog se približuje ideji, ki je stara 170 let in spominja na prerekanja okoli mesta Dunaja. Prerekanja so leta 1921 zaključili z zakonom, ki je glavnemu mestu dal status regije, župan je hkrati glavar oziroma predsednik regije Dunaj. Dunaj leži znotraj dežele Spodnja Avstrija, ni glavno mesto dežele, glavno mesto dežele je St. Pölten.
Mestna občina in mesto Ljubljana ima status glavnega mesta. Tega statusa do osamosvojitve ni imelo, ima ga danes. Postavlja se vprašanje, zakaj ne bi mesto imelo, po vzoru glavnih mest, enakega statusa - statusa regije, kjer je župan hkrati predsednik/glavar regije? S tem se mestu ničesar ne odvzame, kvečjemu doda. Vsa obstoječa infrastruktura, zgrajena v sodelovanju s primestnimi občinami, ostaja, pripade ji samo nov status.
Vprašanje pristojnosti in financ
Od samega začetka, od sestanka štirih predsednikov v predsedniški palači, velja soglasno sprejeta paradigma: z državnega nivoja se prenesejo vse tiste državne pristojnosti, kjer je država nepotrebna in je celo predraga, ter z občinskega nivoja vse tisto, česar občine ne zmorejo. In temu bo moralo slediti financiranje. Kako bo potekal proces? Korakoma! Velja paradigma, ki ji bo treba slediti: upravni sistemi so regulativno, omejevalno in razvojno naravnani. Regulativno - urediti vse zadeve, kjer je država preveč draga, in tiste, kjer občinam pohaja sapa; omejevalno - nanašajo se na osebje in postopke: debirokratizirati in racionalizirati - zmanjšati stroške; in razvojno - spodbujati razvoj. In pri oblikovanju regij bodo na vrsto prišle najprej razvojne naloge regije - te so najbližje in najhitreje dosegljive, drugo bo sledilo skladno s potrebami in financiranjem. Slovenski župani pripovedujejo, da so člani odbora regij Evropske unije, a niso pravi sogovorniki - klasifikacija NUTS 3 postavlja letvico sogovornikov regije na 50.000 prebivalcev in navzgor. In pravi sogovornik bi lahko bila le regija s svojim specifičnim upravljavskim pristopom - upravljati in vzpostavljati socialnoekonomska izhodišča za razvoj regije. Standard, ki ga je upoštevala strokovna skupina, je od najmanj 100.000 do največ 300.000 (mesto in regija Ljubljana) prebivalcev.
In če pogledamo delujoče razvojne naloge, ki jih na podeželju izvajajo tako imenovane akcijske skupine za razvoj podeželja in se večinoma ujemajo z mejami upravnih enot, je stvar tudi finančno ovrednotena - v perspektivi 2014-2020 je bilo počrpanih skupaj 96 milijonov evrov. In ob projekcijah bi ta znesek lahko bil vsaj desetkrat večji, če bi bile evropskim skladom za razvoj podeželja in regionalizacije sogovornice regije - to pa je milijarda evrov.
Volitve
Kdo bo kje sedel? Samo za premislek, izkušnja, stara 170 let. V deželnih ustavah habsburške monarhije je bilo zapisano, da si v deželnih zborih sedeže delijo po tretjinskem principu: tretjina jih je iz vrst največjih davkoplačevalcev, tretjina iz mest in trgov, tretjina odpade na druge občine. Tega principa zagotovo ne bo mogoče uresničiti zaradi ustavnih paradigem, je pa zanimiv primer, kako so v zgodovini razumeli upravljanje širše regije.
Leta 1849 zaznamujemo zakonodajno moderno lokalno urejanje prostora na zgodovinskih temeljih
Ščepec ZKP
"Zdrava kmečka pamet lahko nadomesti skoraj vsako stopnjo izobrazbe, vendar nobena stopnja izobrazbe ne more nadomestiti zdrave kmečke pameti," je zapisal v 19. stoletju filozof Arthur Schopenhauer v delu Svet kot volja in predstava. Zdrava kmečka pamet predstavlja tisti moment, ki od človeka pričakuje, da bo sposoben stvar razumeti, oblikovati pojme skladno z razumevanjem in na osnovi teh sklepati, odločati in misliti (človek nenehnih jasnih in treznih misli). Paradigme so postavljene, v grobem so znane vse pristojnosti in delno tudi ovrednotene. Če bo prišlo do oblikovanja regij, bo v Sloveniji leta 2050 za nekaj deset tisoč prebivalcev več in ne manj, za to pa bo potrebna povsem drugačna infrastruktura.
Kaj bo mogoče rešiti? Lokalnim razumnikom, da ostanejo doma. Urejanje regijskih zadev - na sejmu Agra so ugotavljali, da bo treba na novo urediti vprašanja vinogradništva, a ni sogovornika. Vetrolom, snegolom in podlubniki so velik problem gospodarjev z gozdovi, regija bo zagotovo boljši sogovornik in tudi cenejši. In še bi bilo mogoče naštevati.
Smo v časih digitalizacije in tako imenovane umetne inteligence. Ni treba iti v center, da si v centru dogajanja. Zadostovala bo dobra infrastruktura. Ta je dosegljiva iz regijskih fondov.
Prva stvar, ki ji bo treba slediti, je na strani strokovnjakov, ki pripravljajo strokovne podlage. Ni sprejemljivo urejanje iz fotelja raziskovalnih kabinetov. Izogniti se bo treba strokovni centralizaciji.
Druga stvar: prisluhniti bo treba lokalnemu prebivalstvu. Ob srečevanjih z župani na regijskih predstavitvah je jasno, da si regionalizacijo želijo, da od nje veliko pričakujejo, hkrati pa se zavedajo, da bodo še vedno župani svojih občin, ki se bodo lahko povezovale tudi zunaj regijskih meja. Župani se zavedajo, da bo občina ostala občina in da bo regija povsem nov pristop k zagotavljanju dobrobiti lokalnega prebivalstva. Zato ni vseeno, kako bo oblikovana, kdo bo vanjo vključen in kako. Perspektiva kabineta iz Ljubljane ni sprejemljiva perspektiva.
Tretja stvar: kako razsipniški smo, samo za primerjavo - v Zvezni republiki Nemčiji, država porabi dvanajst odstotkov denarja za svoje delovanje, 56 odstotkov denarja gre na regije (zvezne dežele) in 32 odstotkov za lokalno samoupravo, ki pa je deležna tudi sredstev iz 56 odstotkov deželnega denarja (stanje leta 2017). Slovenija, ki je je sicer samo za pol Berlina, pa za državo porabi 90 odstotkov, preostalo ostane za občine. Treba bo sestopiti.
Četrta stvar: zavedati se je treba, da v mestih živi 700.000 prebivalcev in na podeželje odpade 1,3 milijona prebivalcev. Tudi ti so davkoplačevalci. Občine skrbijo za 30.000 kilometrov krajevnih in občinskih cest, celotnega cestnega omrežja je 39.000 kilometrov, za vodovode in kanalizacijo. Prebivalci podeželja so sokreatorji stanja v mestih. Nihče ne oporeka mestnim občinam izhodišča za oblikovanje regij, vsi pa pričakujejo, da bodo ob svoji urbani vlogi pripomogli, da bo periferija dobila tisto, kar je samoumevno v mestu. Potem se podeželje ne bo praznilo.
Peta stvar: Od strokovnjakov se pričakujejo takšne podlage, ki bodo omogočile politikom, da sprejemejo odločitev brez kančka dvoma o pravilnosti pripravljenega in v prepričanju, da to počnejo za svoje sodržavljanke in sodržavljane.
Zato pa bo potrebna zdrava kmečka pamet pri vseh deležnikih.
Prof. dr. Gorazd Trpin, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani
Prof. dr. Borut Holcman, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru
