Ustanavljanje pokrajin: Je projekt pokopan, še preden so ga dobro začeli?

Takoj ko v javnosti predstaviš zemljevid, povzročiš razburjenje med ljudmi. Od tistega trenutka jih ne zanimajo nobeni argumenti več, začne se le kreg o tem, zakaj je katera občina v tej in zakaj ne v drugi pokrajini, in seveda, zakaj je denimo enajst in ne manj ali celo več pokrajin. Ubrali so napačen pristop, zato menim, da je projekt pokopan, še preden smo se o njem sploh začeli pogovarjati v političnih strankah." Tako nam je eden vidnejših predstavnikov vladajoče koalicije, ki pa ni želel biti imenovan, tudi na podlagi lastnih dosedanjih izkušenj ustanavljanja pokrajin, opisal ponovni poskus regionalizacije.
Predlog ustanovitve enajstih pokrajin je po naročilu državnega sveta oziroma njegovega predsednika Alojza Kovšce in ob odobravanju občinskih združenj pripravila skupina strokovnjakov pod patronatom profesorja z mariborske Pravne fakultete dr. Boštjana Brezovnika. Zakaj se ustanavljanja pokrajin, tako kot pred enajstimi leti, ni lotila vlada - vse stranke so se pred volitvami zavzele za ustanovitev pokrajin -, je že večkrat utemeljil kar Kovšca sam. Na lanskoletnem tradicionalnem srečanju štirih predsednikov pri predsedniku republike Borutu Pahorju naj bi predsednik vlade Marjan Šarec dal vedeti, da ima vlada pomembnejše prioritete, zato naj bi se bili strinjali, da ta poskus izvede državni svet.

Do decentralizacije

Dvomljivcev o tem, da pokrajine potrebujemo, je bore malo. Ne samo zato, ker jih v svojem 143. členu določa ustava in smo jih zato dolžni ustanoviti. Temveč predvsem zato, ker naj bi - kot zatrjujejo in so zatrjevali tudi strokovnjaki v preteklih poskusih - kot samoupravne lokalne skupnosti, ki upravljajo zadeve širšega regionalnega pomena in lokalnega pomena, na način, da se nanje prenesejo posamezne naloge iz državnih pristojnosti in jim za to tudi zagotovijo finančna sredstva, močno centralizirani državi prinesle decentralizacijo. S tem pa tudi že dolgo opevan cilj; možnost enakomernejšega razvoja in približno podobnih priložnosti ne glede na to, ali državljani živijo v Lendavi, Mariboru, Ljubljani, Črni na Koroškem ali v Posočju.

Velike in močne

A če spomnimo na dva eminentna, a žal že pokojna strokovnjaka za lokalno samoupravo, ki sta v projektu poskusa regionalizacije sodelovala tudi pred enajstimi leti, Janeza Šmidovnika in Staneta Vlaja, sta zagovarjala šest oziroma največ osem pokrajin. Razlog: pokrajine morajo biti dovolj velike, da so močne, saj le tako lahko opravijo naloge, za katere so ustanovljene. To sta ponavljala v nedogled. In tudi zdaj je kar nekaj strokovnjakov, ki javno povedo, da je enajst pokrajin bistveno preveč. Nekdanji minister za lokalno samoupravo in sedanji slovenjebistriški župan Ivan Žagar je na prvi javni seji omenjene strokovne skupine kot optimalno število navedel devet. "Predlog enajstih pokrajin vidim bolj kot iskanje političnega soglasja, strokovno pa ni najboljši. A v politiki je treba biti moder in pripraviti tak sklep, ki bo nazadnje sprejemljiv za dve tretjini poslancev," je pred kratkim za Mladino dejal tudi dr. Dušan Plut, ki je že sodeloval pri nekaj risanjih pokrajin.
Ustanovitev pokrajin je prestižno politično vprašanje, zato so po spremembi ustave vsi poskusi propadli, saj opozicija nikoli ni želela s svojimi glasovi prispevati k temu, da bi si tedanja aktualna vlada pripela zasluge za pokrajine. Še pred tem pa so se vrstile podobne razprave in prepirčki, katera občina bo kje, kje bo sedež in kako se bo imenovala posamezna pokrajina, kar kaže, kako občutljivo lokalpatriotsko vprašanje, kjer čustev ne manjka, je ta tema.

Ne bomo dovolili razkosanja

Tako so se tudi zdaj ob objavi zemljevida razvnele debate tako na družbenih omrežjih kot med župani. "Štajerska mora biti enotna pokrajina. Ne bomo dopustili njenega razkosanja," je zapisal eden od članov javne skupine Moj Maribor. "Ljutomer ne more soditi k Ptuju, temveč v pomursko pokrajino," je zapisal na enem od družbenih omrežij nekdo drug.
Proti temu, da bi bila po vzoru Dunaja tudi mestna občina Ljubljana samostojna pokrajine, niso le nekateri župani obljubljanskih občin. Proti je tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki je za Večer povedal: "Zame osebno je predlog dober, ker mi omogoča, da sem tudi predsednik pokrajine, vendar pa je predlog slab za razvoj ljubljanske urbane regije. Zato se strinjam z župani tistih obljubljanskih občin, ki že zdaj skupaj z Ljubljano tvorijo ljubljansko urbano regijo in pravijo, da morajo ostati v pokrajini skupaj s prestolnico. Skrb za razvoj se ne more ustaviti na robu mesta."
Prav zato, ker je ustanovitev pokrajin predvsem politično vprašanje, številni opozarjajo, da bi morala biti že od vsega začetka v projekt vključena tudi vlada. Ker ni, je nekdanji minister za lokalno samoupravo Božo Grafenauer tokratni pristop označil za neresen. In tudi naš sogovornik z začetka članka, ki prihaja iz ene od koalicijskih strank - koalicija o tej temi še ni razpravljala - poudarja, da se tako pač ne lotiš ustanavljanja pokrajin. "Kljub temu da projekt vodi državni svet, bi moral biti predlog najprej predstavljen političnim strankam, da bi o njem opravili razpravo, se poenotili glede temeljnih vprašanj in ga šele potem predstavili javnosti. Zdaj pa imam občutek, da ni nobenih možnosti, da bi ta projekt spravili skozi parlamentarno proceduro," poudarja sogovornik.

Birokratski tiger brez zob

In kar je zelo pomembno, in na to ni opozoril le omenjeni politik, temveč tudi vrsta strokovnjakov na prvem posvetu skupine pod Brezovnikovim vodstvom in tudi številni župani - najprej bi bilo treba doreči pristojnosti pokrajin in pa seveda njihovo financiranje. Že na primeru občin vidimo, kako rada država naloži oziroma preloži naloge na občine, ne zagotovi pa jim za njihovo izvajanje tudi denarja. Zato se zgodba ne bi smela ponoviti pri pokrajinah, ki bi morale dobiti tudi lastne vire financiranja, ne le odstopljenih. "Podpiram decentralizacijo, regionalizacijo, ampak že v začetku moramo videti celoten paket, skupaj s pristojnostmi in financiranjem, da ne bi na koncu dobili le še ene dodatne uradniške strukture," je za Večer dejal mariborski župan Saša Arsenovič, Janković pa dodal, da takih pokrajin, kot so bile predstavljene, sploh ne potrebujemo, "saj bodo le še en nov birokratski organ. Brez nalog, pristojnosti in financ pa še brezzobi tiger". Pri sedanjem razčlenitvi, ki prinaša kar nekaj nerazumljivih razdelitev - ko bi Dol pri Ljubljani sodil v južnoštajersko pokrajino s središčem v Celju, Veržej s središčem na Ptuju v vzhodnoštajersko pokrajino in Vrhnika v Gorenjsko pokrajino s sedežem v Kranju - bode v oči tudi velikost pokrajin. Že omenjeni Vlaj je ocenjeval, da mora imeti pokrajina vsaj 100.000 prebivalcev, če želi biti močna in izvajati potrebne naloge. Sedaj pa smo dobili predlog pokrajine, kot je savinjsko-šaleška, ki šteje le dobrih 61.000 prebivalcev, medtem kot ljubljanska in dolenjska pokrajina zajemata po skoraj 300.000 prebivalcev. Na tem mestu se tako postavlja utemeljeno vprašanje, ali bodo po velikosti tako raznolike pokrajine sposobne opravljati vse določene jim naloge. Občine so dokaz, da ni tako. Dodaten kreg bi lahko prinesla razdelitev pokrajinskega sedeža, sedeža pokrajinskega sveta in sedeža sveta občin med različne kraje po pokrajini.

V pravo smer?

Prav v teh dneh po državi potekajo regijske predstavitve predlagane členitve države na pokrajine. Sledile naj bi številne razprave, tudi posvet pri predsedniku Pahorju, pri katerem so na nedavnem sestanku s Kovšco in predstavniki tako strokovne skupine kot občinskih združenj ocenili, da gredo stvari v pravo smer.
Jasen odgovor, ali res, bo že v prihodnjih mesecih dala politika. Tista, ki predstavlja ljudstvo v hramu demokracije. Če bo do tega trenutka sploh prišlo, saj se po prvih odzivih s terena zdi, da je ta, kljub načelni podpori velikega dela županov, še bolj vznejevoljen, kot je bil ob zadnjem poskusu uzakonitve pokrajin.