Od ribiških palic in mrež do vode, ki iz ribjega bazena potuje po večnadstropnem vrtu

"Prednost lokalnega ribištva je v transparentnem poreklu in kakovosti, v čistem okolju in v krajših poteh, ki jih ribe in školjke prepotujejo od svojega življenjskega okolja do prodajnih polic, kar je bistveno za zagotavljanje njihove svežine," je eden od poudarkov nacionalne kampanje za promocijo lokalnega ribištva, ki se - v sodelovanju s slovenskimi ribiči in ribogojci, školjkarji ter nosilci predelovalne dejavnosti ribiških proizvodov - izvaja pod okriljem ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Leto in pol bodo potekali različni dogodki, za promocijo pa bo namenjenih nekaj več kot pol milijona evrov.

Poklicnih ribičev iz leta v leto manj

A kljub spodbujanju k uživanju rib, predvsem lokalnih, je treba opomniti, da jih ulovimo in vzgojimo bistveno premalo, da bi lahko uživali le lokalne. Podatka o samooskrbi na tem področju sicer ni. Ni ga mogoče tako enostavno izračunati in na tem področju je zelo kompleksen, pravijo na kmetijskem ministrstvu. "To je kompleksno vprašanje, ker bi morali izračunati tudi delež rib v drugih prehrambnih izdelkih. Enostavnih zaključkov na tem področju zato ne moremo delati. Poenostavljeno lahko to vidimo v razmerju med doma pridelanimi ribami in uvoženimi," razlaga Jernej Švab, vodja sektorja za ribištvo na ministrstvu za kmetijstvo. Pri nas tako letno ulovimo in vzgojimo skupno okoli 1800 ton rib. Lani je bila ta številka 1822 ton. Od tega je bilo 155 ton ulovljenih morskih rib, 507 ton vzgojenih morskih rib in školjk ter 1160 ton vzgojenih sladkovodnih rib. Uvozimo pa jih bistveno več. Podatki za leto 2019 kažejo, da smo uvozili 2,298.788 ton svežih rib, 1,986.832 ton zamrznjenih in 3,876.584 ton ribjih filejev. Večina uvoza je iz Hrvaške, Italije in Španije, delno še iz Velike Britanije, Grčije, Turčije in Nizozemske, pa tudi iz Bosne in Hercegovine, Češke in Danske.

"Kljub temu da smo vodnata država, imamo številne omejitve. Ribolovno območje Slovenije se je z osamosvojitvijo zmanjšalo, tu so tudi podnebne spremembe in flota je že stara. Ribolov bo vseeno še živel, a se je na vse to treba prilagoditi. Verjetno bo potrebna diverzifikacija v smislu, da se bodo ribiči zraven ribolova odločali še za dodatno dejavnost. To se sicer marsikje že dogaja, predvsem v povezavi z gostinstvom in turizmom," še razlaga Švab.

Število ribičev pa zaradi vseh naštetih omejitev, vse manjšega ulova in vse višjih stroškov poslovanja vztrajno upada. Še leta 2010 jih je na slovenskem morju lovilo 124, danes jih je le še 80. Zdaj na pristojnem ministrstvu tako že govorijo o pomenu ohranjanja ribiške tradicije, ki je morda celo pomembnejša od gospodarske dejavnosti, in tako se pogosto vidijo tudi ribiči sami.

Masovna reja postavlja kakovost pod vprašaj

Več gospodarske vzdržnosti je na področju gojenja rib. Okoli sto je trenutno registriranih sladkovodnih ribogojnic ter tri školjčišča in ena morska ribogojnica.

Predvsem sladkovodne so večinoma majhne. Gre za družinska podjetja, pogosto tudi za dopolnilno dejavnost na kmetiji. "Orientirane so na lokalni trg. Tiste večje so seveda modernizirane in dobro upravljane, a velika večina je majhnih," pojasnjuje Švab. Pa vendar so zelo pomembne, "saj zagotavljajo delovna mesta in lokalno hrano". Tudi zato take sisteme na ministrstvu dodatno spodbujajo, in kot je napovedal vodja sektorja za ribištvo, bodo v naslednji finančni perspektivi iz sklada podprli tudi naložbe in nakup opreme za manjše ribogojnice.

Ena takih je Ribogojstvo Trabe iz Selnice ob Dravi, kjer že več kot 50 let gojijo ribe. Mihec Trabe je drugi lastnik v zgodovini družinskega podjetja. "Naša ribogojnica je butična. Letno pridelamo od tri do pet ton postrvi. Mi imamo hladnovodno ribogojnico, kar pomeni, da delamo na pretočni vodi in zato gojimo take ribe, ki jim to ustreza. Toplovodne ribogojnice pa so ribniki. Tam imajo predvsem amurje in krape. Tiste ribe so prilagojene bolj na visoke temperature, pri nas pa voda ne sme preseči 24 stopinj Celzija," razlaga Trabe, ki s prodajo sploh nima težav. Pravi celo, da bi za vse stranke potreboval še več rib.

"A masovna reja me ne zanima. Postrv potrebuje dve leti, da iz mladice postane porcijska riba. Pri nas to še vedno traja približno toliko časa. Včasih, če je vreme ugodno, morda 18 ali 19 mesecev. Ko se pri masovni reji živali začne posegati v to, da se jim v določenem obdobju daje točno to, kar potrebujejo za hitro rast, in se tako optimizira postopek, nastanejo težave, pogosto pa tudi pade kvaliteta. To se denimo zelo opazno dogaja pri piščancih. Tudi pri ribah se, a manj intenzivno. Mi smo namreč predvsem odvisni od vremena. Ribe lahko hranimo le, kadar je voda bistra, da ribe hrano vidijo. Ko dežuje, je voda motna in takrat jih ne moremo hraniti. To pa zavira rast rib. A tudi na tem področju se že razvijajo zaprti sistemi in se povečuje število rib na istem območju. V Sloveniji se je nekaj ribogojnic že odločilo, da so na obstoječih pretokih zelo povečali populacijo, in to se ni dobro izšlo," pojasnjuje. V vsaki intenzivni reji so namreč prisotni patogeni organizmi in tudi pri ribah ni nič drugače. Ko se poveča populacija, je tveganje za okužbo večje in prav s tem so imeli številni težave. "Nekateri so morali zaradi tega celo izprazniti ribogojnice, vse razkužiti in naseliti nove ribe," razlaga.

Trabe tudi zato v svoji proizvodnji vztraja pri manjših količinah, posledično pa dviga ceno. "Naše cene se višajo, saj se ne moremo primerjati s cenami v masovni pridelavi iz severne Italije ali Turčije. Pri nas je drugače," pravi, a ob tem dodaja, da si vseeno ne smemo zatiskati oči in verjeti, da gre v sistemih, kot je njegov, za ekološko in trajnostno rejo. "Pri gojenju rib nismo samozadostni. Ribja hrana prihaja iz tujih morij. Sestavljena je iz ribje moke in olja in vozi se po celem svetu, da pride do nas. To ni tako kot na primer pri kmetu, ki pokosi svoj travnik in s tem nakrmi živino," razmišlja, a ob tem hitro doda, da pa potrebe po ribah so, in to velike. "Z ulovom nikakor ne zadoščamo, z ribogojnicami nekoliko povečamo samooskrbo, a še vedno veliko rib uvažamo."

Povpraševanje je veliko, tudi sredstva za razvoj akvakulture na nivoju Evropske unije obstajajo, vendar jih slovenski gojitelji rib ne izkoristijo tako, kot bi jih lahko. "Tisti, ki se za take investicije odloči, se mora pač zavezati, da se bo s tem ukvarjal vsaj deset let in se v panogi razvijal. To je pogoj, ki ga mnogi ne sprejmejo," še nadaljuje Trabe, ki tako kot številni drugi nima naslednika za družinsko ribogojnico. "Čeprav imam tri otroke, so se vsi odločili za drugačno poklicno pot. Nobenega ne bom silil, da bi moral vztrajati. Tudi sami vidijo, da je to način življenja. Tako kot pri reji katerihkoli živali si je tudi zraven rib težko privoščiti dva tedna dopusta, in prav to številne odvrne," razmišlja.

Prihodnost pridelava v zapuščenih halah in na strehah stavb

Kako optimizirati čas in razviti tehnologijo, obenem pa ostati trajnostno naravnan, saj to ni več le trend, temveč tudi strateški okvir razvoja kmetijstva, ki daje številne subvencije, je izziv v vseh kmetijskih panogah - in gojenje rib ni izjema. Na tem področju se zato hitro uveljavlja akvaponika, ki je v tujini že v velikem razmahu, pri nas pa za zdaj obstaja le nekaj študijskih primerov. Eden večjih entuziastov na tem področju je Jože Meh, ki je vzorčni akvaponični vrt postavil na Goričkem, pred tem pa je sodeloval pri postavitvi velike komercialne akvaponike na Češkem. To je sistem, v katerem brez zemlje, gnojil in pesticidov uspevajo sadje, zelenjava in ribe. Na Goričkem tako pod kupolo uspevajo solata, jagode in začimbe, v 2000-litrskem bazenu pa živi sto donavskih jesetrov. A to je vzorčni sistem. Meh zdaj išče vlagatelja za prvi pravi akvaponični vrt pri nas.

Sistemi, ki so v tujini že zelo uveljavljeni, se zgledujejo po plavajočih vrtovih iz časa Aztekov. Danes so to večnadstropni vrtovi, ki lahko stojijo na dvoriščih, sredi mest ali v poslovnih prostorih. Tako imenovana vertikalna pridelava je primerna tam, kjer prostora ni na pretek, hkrati pa je sistem tudi energetsko neodvisen. Voda neprestano kroži, kar se je porabi, pa jo nadomeščajo z deževnico. Tako je poraba vode za kar 90 odstotkov manjša kot pri tradicionalni pridelavi. Hkrati je na ta način mogoče pridelati desetkrat več solate in zelišč na kvadratnem metru kot kjerkoli na prostem.

"Zdaj načrtujem postavitev dvonadstropnega pametnega akvaponičnega rastlinjaka, ki bi zavzemal samo 50 kvadratnih metrov površine. Cilj je, da bi pridelal 20 ton zelenjave in 2,5 tone rib na letni ravni, predvsem pa želim na ta način predstaviti možnost urbanega kmetijstva v mestnih središčih. Tako bi lahko s hrano oskrbovali vrtce, šole, bolnišnice, hotele, restavracije in ljudi, ki živijo v mestu," razlaga. Ta projekt je predstavil že v več občinah - v Novi Gorici, Ljubljani, Lendavi in Kopru. "Povsod sem naletel na pozitiven odziv in podporo," poudarja. Drugi projekt, ki se ga loteva, je postavitev notranje vertikalne akvaponične farme. "To je tipični primer smernic razvoja kmetijstva. V tem projektu sodelujem s skandinavskim podjetjem, ki je razvilo program za kontrolo in regulacijo klimatskih razmer v prostoru in kakovosti vode."

Prepričan je, da bo to zagotovo pridelava prihodnosti. "Ker je ena ključnih komponent masovna proizvodnja, ki je ekonomsko upravičena, ima akvaponika prednost. Če upoštevamo še prednosti, ki se kažejo z veliko manjšo porabo vode, neuporabo pesticidov in kemikalij, možnostjo uporabe zapuščenih objektov in ravnih streh, je to zagotovo ena vodilnih metod pridelave hrane prihodnosti," pravi Meh in kot zadnji trend izpostavlja prav notranjo vertikalno pridelavo. "Zaradi vertikalnosti lahko dosežemo večji donos na kvadratni meter. Za boljšo predstavo: v objektu, ki je zapuščen proizvodni obrat ali skladišče, lahko na 5000 kvadratnih metrih z 20-etažno regalno konstrukcijo pridelamo do osem ton zelenjave in do tri tone rib na dan. Pri tradicionalni pridelavi bi enako količino pridelali na 95.000 kvadratnih metrih," pojasnjuje. V Sloveniji je tak sistem za zdaj na idejni ravni, v tujini pa že živi, najbolj v Avstraliji in Ameriki.