Ribištvo ni več obrt, vse bolj postaja kulturna dediščina

Oblačen in deževen dan na Obali. Na pomolu v Kopru Silvano Radin pospravlja ribiško mrežo. Sin Matjaž na barki prestavlja zaboje z ribami. "Slabo vreme je, pa sem se prej vrnil z morja kot sicer," je dejal. Slabo vreme za ribiče ne pomeni dežja in oblakov, temveč predvsem veter. Ta je tisti dan tudi močno zavijal. "Sicer bi na morju ostal cel dan. Običajno se zbujam že pred četrto zjutraj, ob pol petih sem že v Trstu na ribiški borzi, kjer prodam del svojega ulova, del pa ga odpeljem v našo ribarnico. Kakšno ribo tam še dokupim," razlaga Matjaž. Pravi, da slovenski potrošnik kupi malo domačih rib, zato z večjim ulovom hodijo na borzo. "Cene se sicer spreminjajo iz dneva v dan, a vedno brez težav vse prodamo. Ni se mi še zgodilo, da bi kaj pripeljal nazaj. Kadar je slabo vreme ali slab ulov, takrat cene postavljamo ribiči in takrat je cena rentabilna. Ko je čas visoke sezone in je ulov dober, takrat cene določajo ribji trgovci." Ko tam zaključi trgovanje, se odpelje v ribarnico. "Okoli pete ure zjutraj sem tam. Odložim ribe in še kaj postorim, nato odplujem na morje, ob sedmih običajno že lovim," razlaga Matjaž. In tako skoraj vsak dan, običajno štiri dni na teden. Kadar je vreme naklonjeno, se vrne pozno. V pristanišče se pripelje med deveto in deseto uro zvečer. "Nato moram urediti še kup dokumentacije in stehtati ulov," nadaljuje.

Višji stroški, slabši ulov in invazivne ribje vrste

Ribiški dan je naporen, a letos je bilo takih dni manj kot običajno. "Približno polovica izhodov je v prvi polovici leta odpadla, saj smo imeli velike težave z meduzami," pravi. A tudi takrat, ko je dan popoln, je ulov slab. "Niti približno nisem zadovoljen. To, kar vidite, je realnost," in pokaže na sedem zabojev rib. "Tudi ko grem za cel dan, ni ulov nič kaj večji," pravi. "Včasih smo v dobri sezoni z ribami napolnili kombi, zdaj pa bi lahko vse prepeljal kar s kolesom," pripomni z grenkim nasmehom.

V zadnjih letih zaznavajo v ribiških sezonah vzpone in padce, a kot pravi, predvsem padce. Kako to? "Ne vem, rib je manj pa tudi vrste rib, ki jih lovimo, niso več iste. Zagotovo tudi vremenske spremembe vplivajo na vse skupaj. Če ne drugače, z vstopom tujerodnih invazivnih ribjih vrst," reče in pokaže na zaboj, poln zobatih rib. "To je riba skakavka. Prihaja iz južnega Sredozemlja in praviloma živi v toplih morjih. Zdaj je prišla sem, ker je tukaj očitno dovolj toplo za njo. Težava je, da je zelo agresivna, pogrize namreč vse druge ribe, je prava roparica. Druge ribe se je bojijo in se je zato izogibajo." A vseeno so užitne in jih ribiči lovijo. "Vendar naredijo več škode kot koristi," pravi. A glavna težava je v tem, da ribištvo ne glede na ulov ni več finančno vzdržno. "Danes sem na primer porabil 300 litrov nafte. Glede na količino rib, ki sem jo pripeljal, sem na koncu dneva za 100 evrov v minusu. To je naša realnost."

Res je sicer, da vse, kar ulovi, brez težav proda, a to je premalo. "Ni stvar v zabojih. Če bi šel na morje za cel dan, bi seveda ulovil nekaj več, a seštevek moraš prekalkulirati glede na stroške. Če si plačan na ulov in ne na uro, se vse skupaj ne izplača. Na uro namreč porabim 30 litrov nafte, liter nafte pa stane že skoraj evro in pol," pove in izračuna, da bi na uro morali zaslužiti 45 evrov, da bi pokril le stroške za gorivo. Potem bi moral prišteti še prispevke zase in za delavca, ki je pri njih zaposlen, pa seveda vzdrževalne stroške.

Tri obdobja slovenskega ribištva

"Zakaj potem sploh še vztrajate?" "Ker sem tega navajen, ker nimam kaj drugega početi in ker me na morje veže velika ljubezen," je dejal Matjaž, ki se z ribolovom ukvarja že dvajset let. Strast do morja je podedoval po očetu, ki je že pred njim po morju plul z isto barko. "Oče že redko gre na morje, a tu in tam še. Takrat, ko me zamenja. Skupaj ne hodiva. Dva kapitana pač ne moreta biti na barki," se pošali. Tudi oče Silvano se s tem strinja.

Kot dolgoletnega ribiča, ki je v pristanišču še vedno zelo znan, smo ga povprašali o njegovi 32 let dolgi karieri. "Sprva sem lovil na športno dovolilnico, takrat sem tudi še nabiral školjke. To je bilo še konec osemdesetih let. Leta 1986 sem pustil službo in takrat sem naredil ribiški tečaj. Kaka tri leta sem čakal, da se je na pomorski šoli v Piranu napolnil seznam in nas je bilo dovolj za tečaj. No, potem sem pa začel profesionalno ribariti. Z ladjo pa sicer šele leta 2000," se spominja. Pravi, da se je ribištvo v tem času zelo spremenilo, na začetku je bilo vse bolj neurejeno, kruh v ribolovu pa da nikoli ni bil lahek. "Tudi v Jugoslaviji je bilo kar žalostno. Takrat je sicer to bila pomembna panoga, a nikakor tistih razmer ne moramo primerjati z današnjimi. Takrat so obstajala družbena podjetja. Vsi smo lovili, s stroški pa se nismo ukvarjali. Tam je še kar veljal sistem petletk, delali smo plansko. Imel si določeno, koliko si moral uloviti v sezoni, in to je bilo to. Danes si stroške na morju računamo vsak dan posebej. Vsak večer takoj veš, ali si v plusu ali v minusu. Prej si izpolnil plan in to je bilo to. Plačilo smo dobili. Pustimo kakšno, ampak je bilo. Časov nikakor ni mogoče primerjati," razlaga. Drugo obdobje je prišlo z osamosvojitvijo. Takrat so ribiči začeli delati s svojimi barkami. "Razvila se je tehnologija dela. Vse je šlo na nekoliko višji nivo," pravi. A največ optimizma je prinesel vstop v Evropsko unijo, ko se je povsem odprl evropski trg. "Sprva smo bili super zadovoljni in verjeli smo, da nam je padla sekira v med. Ribe smo začeli voziti v Italijo, a čez leto ali dve se je pokazalo, da stvari niso tako idealne." Pravi, da so bile razlike v položaju ribičev po državah EU ogromne. "Ko čez čas vidiš, pod kakšnimi pogoji delajo ribiči v Italiji in nekaterih drugih državah in kakšne barke imajo, šele takrat spoznaš, kako zelo smo pri nas zastali. Kako zelo si nismo znali izpogajati svojega položaja. Njim je marsikaj uspelo urediti z evropskim denarjem, nam pač ne. Na koncu pa moramo z našimi revnimi barkami konkurirati na odprtem evropskem trgu."

Zadnji pretres na slovenskem morju je bil leta 2012, ko so v razrez poslali osem ribiških ladij, med njimi dve največji - Ribo 1 in Ribo 2, ki sta včasih nalovili po več kot 1500 ton rib na leto, proti koncu pa še po 600 do 800 ton. To je pomenil velik udarec za slovenski ribolov, a kot pravita Radinova, so to bile ladje v lasti podjetij, ki so večinoma lovila plave ribe, njihov ulov pa je po večini šel v podjetje Delamaris. Industrijski obrat tega podjetja je kasneje v Izoli zaprl vrata. Konzerve zdaj polnijo v Pivki, saj je Delamaris znamka v podjetju Pivka perutninarstvo. Ribe pa uvažajo iz tujine. "Flote nimajo več, prestalo ribištvo pa ima premalo ulova. Mi nikoli nismo sodelovali z njimi, imamo premajhne količine. Zdaj so, kolikor vem, vezani predvsem na španske ribiče. Skuše pa pridejo iz severnih morij, pri nas jih ni," še razlaga Radin.

Prihodnost v rokah entuziastov

A danes večina ribičev ne lovi več na tak način. "Danes zjutraj denimo so šle na morje tri manjše barke in dve malo večji. V času sezone jih gre več, včasih tudi do dvajset. Ko je slabše, se zgodi, da gre le ena barka ali največ dve," pravi. Zanimanja za to delo je pač čedalje manj in kot pravi, je to povezano predvsem s stroški, ki so večji od zaslužka. "Če imaš res ljubezen do tega dela, še nekako gre. Tudi pri nas, kjer je to družinski posel, je drugače. Da bi se zdaj nek mlad človek prostovoljno odločil za ribištvo, pa se mi zdi praktično nemogoče. Izjema je le, če mu res ustreza tak način življenja - samota in morje. Drugače ne. V ribištvo je treba vložiti precej časa in fizičnega dela. Nikakor si ne predstavljam, da bi se zdaj kdo z mlado družino odločil za tak poklic. To bi namreč pomenilo, da bi drugi moral prevzeti celotno skrb za družino," razmišlja Silvano Radin. "Pri nas sva se oba s sinom lotila ribištva, moja žena in sinova žena pa delata v ribarnici. Mi smo posel nekoliko razširili in tako še nekako gre. Sicer bi bilo veliko težje," opisuje.

Kljub temu da ima Matjaž veliko ljubezen do morja in ribištva, pa svojih otrok ne želi navduševati za ta poklic. "Ne, niti na barko jih ne vzamem s seboj. Pa ne zato, ker bi bilo meni kot ribiču slabo, ampak ker ne vem, kaj se bo v prihodnje zgodilo. Nima jih smisla pošiljati v negotovo panogo, kaj šele jim vzbujati veselje. Bolje je, da počnejo kaj drugega," razmišlja in pravi, da so pač določeni poklici, ki nimajo svetle prihodnosti. In tak poklic je po njegovem tudi poklic ribiča. "No, morda je še kaj prihodnosti za tiste, ki jim ribištvo ne pomeni edinega prihodka. Tukaj ima na primer en ribič barko, zraven ribolova pa ima še gostinsko ponudbo. Nekateri se povezujejo s turizmom. V tem je nekaj prihodnosti, na tem nivoju bo ribištvo ostalo. Samo ribištvo pa je obsojeno na propad. To ni več obrt ali resna gospodarska panoga. Kmalu bo postala kulturna dediščina. Počasi nas bodo hodili gledat, kot v muzeje," še reče in zapre napol prazen prtljažnik. "Tako, s tem grem v ribarnico. Tam bom še kaj postoril, jutri pa znova na morje. Upam na bolj ugodno vreme in večji ulov."