Oddaljevanje od thatcherizma

Zdi se namreč, da se je prostotržna revolucija, ki se je začela pred 40 leti, dokončno razblinila v obsojanju, dvomih in medsebojnem obtoževanju.
Margaret Thatcher je maja 1979 postala prva britanska premierka. Štiri leta pred tem je bila izvoljena za voditeljico britanske konservativne stranke. Čeprav so jo mnogi njeni moški kolegi sprva omalovaževali, je Thatcherjeva postala ena najbolj vplivnih in kontroverznih voditeljic v zgodovini. Podoben pristop je v ZDA ubrala novoizvoljena administracija Ronalda Reagana. Podobno kot thatcherizem je tudi reaganizem temeljil na ideji, da "trgi že vedo najbolje". Po stagflaciji in očitnem neuspehu povojnega keynesijanskega konsenza v 70-ih letih preteklega stoletja, se je tržni fundamentalizem Thatcherjeve in Reagana, ki so ga že kmalu poimenovali neoliberalizem, hitro ukoreninil in razširil tako v razvitih državah kot v tistih v razvoju.

Možganski trust

Ko je Thatcherjeva prišla na oblast, je bila Velika Britanija globoko razdeljena, njeno gospodarstvo je tonilo v krizo. Vsi so v njej videli "bolnika Evrope". Sredi 70-ih let preteklega stoletja je laburistično stranko razdelilo vprašanje, ali naj se Velika Britanija pridruži Evropski gospodarski skupnosti, predhodnici Evropske unije, kar je leta 1974 vodilo k parlamentu brez večinske stranke in manjšinski laburistični vladi. Nato je leta 1976 vrednost britanskega funta v primerjavi z dolarjem padla za 25 odstotkov, zaradi česar si je bila vlada prisiljena od Mednarodnega denarnega sklada sposoditi 2,3 milijarde funtov.
Ta epizoda je močno spodkopala verodostojnost laburistične stranke kot primerne upraviteljice gospodarstva. S svojimi poznejšimi prizadevanji, da bi obrzdala dvoštevilčno inflacijo in omejila rast plač, je vlada zoper sebe obrnila svojo politično bazo, britanske sindikate. Zimo leta 1978 je zaznamovalo vsesplošno nezadovoljstvo, protesti javnega sektorja so državo dokončno spravili na kolena. Volivci so bili pripravljeni na spremembo in Thatcherjeva je zagrabila priložnost s svojim kratkim, vendar močnim sporočilom: "Labour Isn't Working." To je pametna besedna igra, saj je mogoče stavek prevesti kot "delovna sila ne dela" ali "laburistična vlada ne deluje".

Čas brez alternative

Thatcherjeva je svojo neokonservativno agendo predstavila kot praktičen odziv na dramatične okoliščine. V Veliki Britaniji je bilo treba znižati inflacijo, zmanjšati brezposelnost in spodbuditi gospodarsko rast. Če parafraziramo besede, ki jih je ameriški novinar Charles Peters leta 1982 zapisal v svojem eseju z naslovom Neoliberalni manifest - britanska "ravnodušnost do učinkovitosti" je spodkopavala tako industrijo kot vlado. Ker so bili podobnega mnenja tudi mnogi drugi komentatorji, je postal pristop Thatcherjeve skorajda neizogiben. To izraža tudi njen sloviti slogan: "Ni alternative" ("There is no alternative" ali krajše TINA).
Thatcherjeva je rešitev za britanske gospodarske težave videla v zmanjšanju javne porabe in krčenju programov socialnega varstva, brzdanju vpliva sindikatov, zajezitvi plač, privatizaciji podjetij v državni lasti ter znižanju davkov. Že leta 1979 je bilo odprodanih več kot 50 državnih podjetij, ne samo takih v težavah, kot je bila denimo letalska družba British Airways, ampak tudi britanskih "svetih krav", kot so British Petroleum, British Gas in British Telecommunications.
Do leta 1989 so prihodki od privatizacije dosegli 24 milijard funtov. Toda namesto da bi ta denar investirali v izobraževanje in razvoj države, ga je Thatcherjeva porabila za financiranje nadaljnjega zniževanja davkov. Veliki zaslužkarji, ki so še leta 1979 plačali 83-odstotni davek na svoj mejni prihodek, so konec 80-ih let preteklega stoletja plačevali samo še 40-odstotni davek.
Od tedaj naprej je paradigma učinkovitih trgov prevladovala v skoraj vsaki ekonomsko-politični razpravi na Zahodu. Protržne politike in fiskalna krepostnost so postale v Veliki Britaniji de rigueur po vsem političnem spektru. Laburistična vlada premiera Tonyja Blaira je bila odgovorna za deregulacijo finančnega sektorja. V ZDA je predsednik Bill Clinton, demokrat, enako storil z Wall Streetom ter hkrati skrčil pravice iz socialnega varstva. V Nemčiji so socialni demokrati kanclerja Gerharda Schröderja zajezili rast plač.

Dobiček in obubožanje

Pa vendarle neoliberalizem niti v domovini neoliberalne revolucije ni prinesel večje rasti. Med letoma 1980 in 1989 se je realni (inflaciji prilagojeni) BDP v povprečju vsako leto zvišal za 2,6 odstotka - kolikor je naraščal tudi v obdobju med letoma 1970 in 1979. Spremenila se je le distribucija dohodka, ampak ne na bolje. V 80-ih letih preteklega stoletja se je BDP na prebivalca komajda povečal, potem ko se je med letoma 1958 in 1973 zvišal za približno 50 odstotkov. Britanski Ginijev količnik je leta 1979 znašal 0,25 in se je do leta 1992 povišal na 0,32, pri čemer število 0 pomeni popolno enakost, torej da imajo vsi ljudje popolnoma enake prihodke in premoženje, medtem ko število 1 pomeni popolno neenakost oziroma da ima en sam človek v lasti vse.
V tem času so se v Veliki Britaniji tako kot v ZDA dogajale strukturne spremembe. Leta 1948 je 42 odstotkov britanskega BDP prispevala proizvodnja in 15 odstotkov storitvena dejavnost, medtem ko danes storitvena dejavnost prispeva približno 79 odstotkov BDP, proizvodnja pa le 15 odstotkov. Ne nazadnje je iz britanskega proizvodnega sektorja med letoma 1978 in 2008 izginilo približno štiri milijone delovnih mest. Ta proces deindustrializacije je še posebej močno prizadel sever Anglije, zibelko industrijske revolucije.
Čeprav so v storitvenem sektorju - v hotelih in restavracijah ter na področju informacijske tehnologije, medijev in financ - nenehno odpirali nova delovna mesta, so bila ta skoncentrirana v Londonu in na jugu države. Nekatera od teh delovnih mest so bila dejansko visoko produktivna in dobro plačana in so zahtevala visoko usposobljenost delavcev, toda precej več je bilo takih, ki so bila nizko kvalificirana in uvrščena v nižje plačne razrede.

Svet postaja planet dolžnikov

Družbe, ki so sprejele neoliberalizem, na splošno postajajo vedno bolj razdeljene z vidika ekonomske moči, vpliva, izobraževanja in zdravja. Posledica tega sta velika politična polarizacija ter občutek vsesplošne nemoči in negotovosti. Če je bil socialni inženiring, nočna mora neokonservativne agende, dejansko najvišji cilj, potem je bil izredno uspešen.

Globalna zapuščina thatcherizma

Posledice thatcherizma v svetu so različne. Povečan obseg trgovine je v preteklih štirih desetletjih nedvoumno povsod prispeval h gospodarski rasti in razvoju. Makroekonomski okviri, ki so vključevali neodvisne centralne banke, premišljeno fiskalno politiko in preudarno upravljanje, so bili v mnogih državah temelj stabilnosti in rasti.
Težava je v tem, da ti okviri ne obravnavajo distribucijskih učinkov globalizacije. Čeprav bi lahko z dohodkovnimi transferji in regionalnimi industrijskimi politikami omilili posledice selitve proizvodnje s tradicionalnih industrijskih območij v tujino, so bile mnoge skupnosti pri spopadanju z njimi prepuščene same sebi.
Po Thatcherjevi je prevladalo mnenje, da vlade ne bi smele posredovati v primeru slabega delovanja trga niti financirati ali investirati v javne dobrine ter redistribuirati prihodke, da bi zajezile revščino in neenakost.
Zapuščina finančne deregulacije ni nič drugačna. Kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je pokazala, da se trgi ne morejo vedno sami prilagoditi novim razmeram, saj nanje vplivajo tudi osebni interesi, moralno tveganje ter nepoštenost, ki jo podžiga pohlep. V tem primeru so ukrepi za ustavitev krize še dodatno utrdili sistem, ki bi ga pravzaprav morali temeljito reformirati. Obsežno reševanje zasebnih finančnih ustanov z davkoplačevalskim denarjem, fiskalno varčevanje, upočasnjena gospodarska rast in za socialne transferje prikrajšana gospodinjstva z nizkimi prihodki so usodno spodkopali legitimnost državnih političnih sistemov.

Quo vadis, kontrarevolucija?

Leta 1979 je Thatcherjeva izkoristila nezadovoljstvo javnosti zaradi disfunkcionalnega vodenja in je promovirala vizijo družbe, ki temelji na svobodnih, samouresničujočih se posameznikih. Sama je za "družbo" pravila, da sploh ne obstaja: "Družba ne obstaja. So le posamezni moški in ženske in ter družine in nobena vlada ne more narediti ničesar mimo ljudi, ljudje pa najprej gledajo sami nase."
Zlom leta 2008 v nasprotju z gospodarskimi krizami v 70-ih letih preteklega stoletja ni spodbudil k radikalnemu ponovnemu razmišljanju o politični ekonomiji. Sledilo je zanikanje potrebe po novih distribucijskih politikah in oblikah upravljanja gospodarstva. Posledice te samozadovoljnosti so postale očitne leta 2016, ko se je v Veliki Britaniji zgodil referendum o brexitu in je bil v ZDA za predsednika izvoljen Donald Trump. Kar bi morali predvideti, je dejstvo, da so razdeljene in zanemarjene skupnosti kot tempirane bombe, ki lahko na koncu zrušijo krhke institucije in tudi cele politične sisteme.
Med ohranjanjem prostotržnih gospodarstev in zagotavljanjem politične stabilnosti obstaja kompromis. Ukrepi za redistribucijo virov in podporo domačim gospodarstvom so pogosto nujni in tudi ustrezni. Impulz za pretvarjanje, da ta kompromis ne obstaja in da se trgi regulirajo sami, je ena najbolj trdoživih zapuščin thatcherizma. Hkrati pomeni višek intelektualne lenobe.
Da bi člani demokratične družbe ostali predani liberalnim vrednotam, morajo gospodarske in politične tranzicije voditi vlade in javne ustanove. Kaže torej, da družba vendarle obstaja.
•••
Paola Subacchi, profesorica mednarodne ekonomije na londonski Univerzi kraljice Marije ter ustanoviteljica in direktorica inštituta Essential Economics.
© Project Syndicate, 2019, www.project-syndicate.org