Oditi ali ostati

Res so neverjetni ti Angleži, Valižani, Škoti, Severni Irci in drugi, ki živijo onstran Rokavskega preliva. Pred skoraj natančno dvema letoma in pol so se na referendumu - resda s tesno večino - odločili, da Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske izstopi iz Evropske unije. Zdaj, manj kot sto dni pred načrtovanim slovesom, pa ne vedo več, ne kako in ne kaj.
Referendum o brexitu je že spomladi 2016 razklal narode, ki živijo na Otoku, zdaj so razdeljeni še bolj. Streznitev ne bi mogla biti bolj boleča. Naenkrat so ugotovili, da brexit ne bo "walk in the park" oziroma nekaj preprostega, temveč da je to kompliciran in neprijeten proces, ki bo imel prav takšne posledice. Dobra štiri desetletja življenja v družbi evropskih držav so se vtkala v britansko miselnost, gospodarstvo in zakonodajo in tega ni mogoče spremeniti čez noč. Še zlasti, ker so britanski politiki na lastni koži izkusili, da so v barantanju Londona z Brusljem o tem, kako bo po izstopu, v podrejenem položaju. Združeno kraljestvo je bilo nekoč svetovni imperij, ki je drugim diktiralo, kako in kaj, zdaj pa so bili le prostovoljni kamenček v imperiju združene Evrope in ta je s pozicije močnejšega tudi postavila pogoje - ter v skoraj vsem tudi uspela.
Skrajno neprijetno je dajati na tehtnico, kdo bo po 29. marcu 2019, ko naj bi Otok pomahal v slovo evropski celini, več izgubil - toda jasno je, da bo to Združeno kraljestvo. Pri tem ne gre samo za 45 milijard evrov "odhodnine", gre predvsem za to, kaj se bo zgodilo, če se v Londonu ne bodo mogli dogovoriti in potrditi dogovora o odhodu, nedavno sklenjenega z Brusljem in spisanega na dolgih 585 straneh. Če bi se torej zgodil tako imenovani trdi brexit. V tem primeru skoraj zagotovo ne bi bilo dveletnega prehodnega obdobja, v katerem bi se uradni London in Bruselj dogovorila o prihodnjem sodelovanju; vez med Združenim kraljestvom in EU bi bila presekana kot z mečem. Naenkrat bi se spet pojavile carine, trgovanje bi bilo oteženo, veliki igralci, zlasti bančni, pa bi zelo verjetno panično zapuščali londonski City in svoje centrale selili na celino, najverjetneje v Francijo, Nemčijo in na Nizozemsko. Velika Britanija bi ostala osamljena bolj, kot je bila ob začetku druge svetovne vojne.