Zgodilo se je namreč, da je oblast po volitvah prevzela skupina petih političnih strank, ki niti v svojem seštevku niso zbrale absolutne večine glasov volivk in volivcev. Na čelu opozicije pa je ostala stranka, ki je na volitvah osvojila največ – kar četrtino glasov vseh, ki so se udeležili volitev. Takšen razplet je morda enostavno pojasniti skozi politično analizo, ko seštevamo partikularne interese posameznih strank. A zdi se, da gre več kot le za političen obrat od zmagovalke volitev. Za kaj pravzaprav gre?
Stranke, ki so posamično v primerjavi s Slovensko demokratsko stranko (SDS) dobile zanemarljivo majhen delež glasov, so večinsko zavrnile sodelovanje z zmagovalci. Pri tem ni šlo le za nezmožnost doseganja najmanjšega skupnega zmagovalca, saj so že v startu zavrnile pogajanja z največjo politično silo. Šlo je za izolacijo, osamitev zmagovalke volitev in zavrnitev njihove politike širjenja strahu, iskanja grešnih kozlov, žalitev, sprevračanja dejstev, poseganja v medijski prostor in manipuliranja. Vsemu naštetemu je v slovenskem družbeno-političnem prostoru dala domovinsko pravico prav SDS, politična stranka z največjim številom članov in največjim številom volivcev. Ta se s svojim omrežjem vedno znova pojavlja v nenavadnih okoliščinah. Pa naj gre za celo serijo političnih ali korupcijskih afer, začenši z Depalo vasjo v začetku devetdesetih pa vse do afere Patria na začetku novega tisočletja. Iz minulega leta sta znana dva odmevnejša primera, o katerih smo obširno pisali v Večeru: najem sumljivega denarnega posojila in sporno financiranje volilne kampanje z denarjem madžarskega izvora. Tukaj so še povezave z znanim strokovnjakom za davčne utaje, ki ga je predsednik SDS - kako ironično - spoznal v zaporniški celici, ter z različnimi skrajnimi političnimi skupinami, denimo z relativno novim skrajno desnim gibanjem Generacija identitete, katere sovražna sporočila člani SDS s svojim predsednikom na čelu vztrajno širijo po medmrežju.
Da je manjšinska vlada Marjana Šarca zakorakala v leto 2019 z relativno visoko javnomnenjsko podporo, lahko ob zgoraj opisanih okoliščinah pomeni, da tudi ljudje v pomembni meri nagrajujejo odmik od spornih političnih praks. Toda na podlagi enega volilnega izida in povolilnega razpleta, ko politične stranke enostavno niso hotele vstopiti v vlado, ki bi jo vodil Janez Janša, je mnogo prezgodaj ocenjevati, da se je zgodil prelom s politiko širjenja strahu in manipuliranja. Navsezadnje ima največja opozicijska stranka še zmeraj daleč največ podpornikov, kar v demokratičnem političnem ustroju nikakor ne more biti nepomemben vidik. In ne pozabimo, kako intenzivna so prizadevanja za "svobodo govora" - ali bolje rečeno za obrambo sovražnega govora, ki je postal na spletnih platformah resen problem.
Premier bo v prvi vrsti moral zadržati partnerje na najmanjšem skupnem imenovalcu
