Naj za začetek povem, da še nikoli v življenju nisem napisala ničesar kot odziv na članek ali kolumno, tokrat pa si ne morem pomagati. Morda si bom še premislila, preden bom tale tekst odposlala (če ga berete, si očitno nisem). Sobotni Večer imam v tiskani različici naročen v Ljubljano, predvsem zato, ker je v njem vedno veliko zanimivega branja, različnih pogledov, za katere si vzamem čas ob nedeljski jutranji kavi. No, zadnjo nedeljo pa mi kava ni teknila kot vsako, zataknila se je pri Oddelku 541.
To bitko bi morali bojevati skupaj, pravi naslov kolumne. Pogojnik, ki to ni. Dragi zdravniki, to bitko bojujemo skupaj, žal pa očitno vsak za svoje cilje. Kako sploh lahko nekdo misli, da v bitki (že izbira besede “bitka” se mi upira, saj so po vsaki bitki poraženci, pogosto tudi mrtvi) nismo udeleženi vsi, tako ali drugače. Kot pacienti, kot “nezdravniški” javni uslužbenci, kot državljani, ki si želimo dobrih servisov in mirne prihodnosti. Bojim se le, da bom v vsaki od naštetih vlog po končani bitki za zdravniški status poraženka, upam, da ne mrtva.
Avtorica že zgodaj v začetku navaja, da so zdravniki med vsemi javnimi uslužbenci vendarle nekaj posebnega, seveda izhaja s stališča, na katero se tako pogosto opirajo vsakokrat, ko zahtevajo višje plače (khm, oprostite, boljše pogoje dela). Pa pojdimo po vrsti:
• Študij traja dolgo – res je, dokler se pogovarjamo zgolj o možnosti samostojnega opravljanja dela. Kako zelo zavajajoč je ta stavek takoj, ko se vprašamo, kako dolgo ima posameznik status študenta in kdaj pridobi status zaposlenega. No, nič kaj dosti kasneje kot večina drugih zaposlenih v javnem sektorju, samo izhodiščni plačni razred je za diplomante medicine precej višji.
• Kateri drug poklic v javnem sektorju zahteva licenco za samostojno opravljanje dela? Skoraj vsi, reče pa se jim strokovni izpit, pravosodni izpit ... Prosim, ne zapadimo takoj v dokazovanje, kateri izpit je težji, ker je to navadno precej deplasirano nakazovanje večvrednosti in manjvrednosti poklicev.
• Napake v zdravniškem poklicu so usodnejše (delo je bolj odgovorno). Iz načelnih razlogov bi se bilo potrebno s to navedbo strinjati, če bi le obstajali podatki o številu napak in številu ugotovljenih odgovornosti zanje. Seveda je veliko bolj boleče za posameznika, če zdravnik naredi napako, pa vendar se vprašajmo, ali je manj usodno, če slab učitelj uniči cele generacije otrok, prihodnost generacije (in posameznika).
• Če izplen bitke za zdravnike ne bo zmagujoč, bodo odšli v tujino. No, pretekli podatki tega ne potrjujejo v takšnih množičnostih, kot avtorica navaja. Veliko bolj grozeč je odliv drugega medicinskega osebja, ki pa v tej bitki ni pomembno.
• Pomanjkanje zdravnikov ustvarja nesprejemljive delovne razmere; res je, rešuje se jih s podaljšanimi delovniki in daljšanjem čakalnih dob. Pa vendar ne morem mimo dejstva – navsezadnje sem ravnateljica v šoli – da se s podobno situacijo pomanjkanja učiteljev že precej časa srečujemo tudi v vzgoji in izobraževanju. Zaposlujemo upokojene kolege, absolvente, študente različnih pedagoških smeri, za zdaj čakalnih dob še nimamo, bodo pa verjetno prej ali slej prišle na vrsto: “Oprostite, ta teden vaš otrok ne more v šolo, ker nimamo učiteljev, upam, da pride na vrsto naslednji teden.”
Skozi ves prispevek pa se neutrudno prepletata in pretepata dva poglavitna cilja te rekordno trajajoče zdravniške stavke, avtorica se, podobno kot večina zdravnikov, ki so se javno izpostavili, ne more odločiti, kateri je pomembnejši. Je to stavka za višje plače ali stavka za znosnejše delovne razmere? Ker to dvoje se namreč izključuje; če bi več denarja na plačilnem listu zadostovalo, to pomeni, da je mogoče kvalitetno delati preko vseh normativov in je potrebno v resnici popraviti normative. Če pa je potrebno izboljšati nemogoče delovne razmere, je s plačo vse OK, zakaj torej stavka o posebnem plačnem stebru? To rokohitrsko izmenjevanje temeljnih vzrokov za “bitko” me spominja na zgodnje otroštvo, ko je mama vsakokrat, ko sem jo zvečer prosila za še eno pravljico (po že veliko prebranih tisti večer), vprašala: “Katero hočeš, o steklenem polžu ali o jari kači?” Če sem rekla, da o steklenem polžu, je odvrnila, da se ta takoj konča, ker se polž razbije, če pa sem hotela tisto o jari kači, je rekla, da je ta predolga in da moram končno zaspati.
To bitko bi morali bojevati skupaj vsi uslužbenci javnega sektorja, zdravniki, učitelji, sodniki, policisti, vojaki, uradniki, glasbeniki, čistilci, pa še kdo (poklici v moški slovnični obliki so mišljeni za oba spola). Vsi s(m)o pomembni, brez vsakega od nas del življenja zastane.
Darinka Cankar, ravnateljica Evropske šole Ljubljana
