Ognjeni krst fašizma v stripovskih sličicah

Strip Črni plamen se bere kot zgodba o dveh prijateljih, ki ju ločijo nepremostljive zgodovinske in družbene silnice, kot vinjeta enega najbolj nasprotujočih si in pomembnih pomorskih evropskih mest prejšnjega stoletja, kot zgodovinska lekcija o rojstvu fašizma v Italiji in kot grozljivka o enem najbolj enigmatičnih, a premalo znanih in razumljenih dogodkov v slovenski zgodovini. Zato ni čudno, da je svojo premierno javno predstavitev doživel na Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina, kjer je bil pretekli teden razstavljen v ljutomerskem kinu, medtem ko so se na platnu vrteli zombiji, pošasti, morilke in druge najrazličnejše strašljive filmske podobe. Te so po ogledu razstave sličic iz stripa, ki med drugim prikazuje rojstvo pošasti fašizma iz pogorele zemlje po prvi svetovni vojni in presunljiv beg ujetih ljudi iz goreče stavbe, medtem ko jih je na trgu čakala od nacionalističnih čustev pobesnela in od veselja nad očiščujočim ognjem plešoča množica, kar nekako zbledele.

Prava grozljivka

"Kot večina ignorantskih Slovencev še lani, ko sva s sinom začela ta projekt, nisva vedela veliko o tem dogodku, razen da so dom požgali grdi fašisti. Zato sva začela brskati po zgodovini in literaturi. Dokončno sem se odločil za strip, ko mi je Ivan predstavil članke iz časopisov tistega časa, kako je bilo v gorečem hotelu in kako so iz njega bežali prestrašeni gostje, vreščeče ženske in otroci, zunaj pa jih je čakala pobesnela in divje plešoča fašistična drhal, ki je vanje metala kamenje, jih pretepala in jim iz rok pulila kovčke. Res prava grozljivka," je pojasnil Zoran Smiljanić, ki je pol leta skoraj vsak dan 12 do 14 ur izdeloval 110- stranski strip, izdan v razkošni in dizajnersko dodelani trdi vezavi pri Založbi ZRC.

Na podlagi virov deset različnih požigov

Stripar je zgodbo ustvarjal na temelju podrobne zgodovinske raziskave sina Ivana, ki je svoje delo dopolnil z nasveti literarne staroste in priče dogodka Borisa Pahorja, zgodovinarja Jožeta Pirjevca in več drugih poznavalcev in poznavalk takratnega dogajanja. "Avtorja pričujočega stripa sva za požig seveda slišala, toda omembe vrednega znanja o njem nisva imela. Bližajoča se stota obletnica naju je spodbudila, da sva Narodnemu domu namenila več časa in pozornosti," priznava raziskovalec v spremni besedi. Kot piše, se je zakopal v slovensko in italijansko časopisje tistega časa in iz njega skušal izluščiti vsaj približek resnice, pri čemer si ni delal iluzij, da je tako razdvajajoč dogodek možno v popolnosti zajeti v eni knjigi. "Radovednež, ki želi izvedeti, kaj se je pravzaprav zgodilo tistega julijskega večera, nima lahke naloge. Virov, pričevanj in poročil res ne manjka, toda med sabo se razlikujejo že v najelementarnejših podatkih. Pokaže se, da je preveč pričevanj lahko enako problematičnih kot njihovo pomanjkanje. Vsak najden podatek je košček sestavljanke, toda koščki pripadajo različnim sestavljankam … Na podlagi virov bi lahko rekonstruirali deset različnih požigov." Avtorja tako priznavata, da je bilo zgodovinska dejstva zaradi nasprotujočih si poročil včasih težko ločiti od njihovih interpretacij, zato sta na več mestih sopostavila različici iz italijanskih in slovenskih časopisov, zgodovinsko analizo pa zaokrožila s fikcijsko zgodbo o dveh prijateljih, Slovencu in Italijanu, ki skupaj odraščata v Trstu.

Kontrast in ostrina črno-bele tehnike

"Seveda so razlage v teh časopisih prav take barve kot sami časopisi, črno-bele." Črno-bel je, razen naslovnice, tudi strip. Eden od razlogov za to odločitev je bil časovni okvir, drugi pa želja po elementarnosti podob. "Danes smo zaradi računalnika razvajeni z barvitostjo in popeglanostjo. Črno-bela paleta, na katero smo že nekoliko pozabili, pa ima najizrazitejši kontrast, moč in ostrino. Tudi za prikaz simbolike nasprotja med črnimi italijanskimi fašisti na eni strani in belimi slovenskimi manjšinci na drugi ter spopada družbeno najbolj elementarnih sil je to zelo primerna tehnika," je umetniški pristop pojasnil ustvarjalec podob. "Najbolj me je prepričal detajl, da so fašisti, takrat imenovani škvadristi (po prostovoljnih enotah za obrambo mesta, imenovanih Squadre volontarie di difesa cittadina, op. a.), ob gorečem domu divje plesali, se histerično veselili in vpili Eia, eia, alalala (bojni vzklik, ki ga je od starih Grkov in Aleksandra Velikega prevzel vzornik in prerok fašistov ter povojni okupator Reke Gabriele d'Annunzio, op.a.)! Vidim ga kot obredni indijanski ples ob ognju. Ko sem to prebral, sem si v glavi takoj predstavljal slike in si rekel, da je to zgodba, ki jo moram povedati," je najbolj plodne ustvarjalne iskrice predstavil stripar. O neprestanem prepletanju oblike in vsebine priča tudi to, da je strip dobil naslov Črni plamen po italijanskih vojaških enotah s tem imenom, hkrati pa je referenca na njegovo estetsko črnino in tragičnost obdobja, ki ga opisuje. "Poleg tega je tu še oksimoron, saj plamen ne more biti črn."

Rojstvo pošasti iz požgane povojne zemlje

"Ko sem razmišljal, kako pokazati vzpon fašizma, sem spoznal, da samo dokumentarne sličice fašistov niso dovolj. Zato sem izbral grobi simbolizem, ko se iz črne požgane zemlje po prvi svetovni vojni začne izvijati in (iz)rojevati črna pošast, ki postaja vedno večja in močnejša, dokler ne prekrije cele strani stripa. To se mi zdi neprimerno bolj učinkovito kot goli realizem." Podobno zagovarja pošastni prikaz fašistov, ki so sicer bili ljudje in ne kakšne pokveke, kar je lahko zgodovinsko zavajajoče in hitro vodi v posploševanje kompleksnega fenomena. "Seveda so bili ljudje. Ampak ko sem razmišljal, kako jih prikazati, sem najprej natančno preštudiral bistvo fašizma. Najbolje ga je v štirinajstih točkah opredelil italijanski zgodovinar in pisatelj Umberto Eco. Ena od ključnih točk fašizma je iracionalnost. To pa sem prikazal tako, da se ljudje spremenijo v pošasti, iracionalne zveri, v katerih ni razuma, dialoga, demokracije, ampak eno samo nasilje in histerično kričanje bojnih vzklikov – kot je prikazano v plesu fašistov pred gorečim domom."

Strip kot obsodba fašizma

Kljub mestoma nasprotujočim si zgodovinskim dejstvom in mešanju fikcije in resničnih dogodkov je neizpodbitno jasen predvsem antifašistični ton stripa. Kot zapiše zgodovinar Ivan Smiljanić: "Prizori, naslikani v časopisnih stolpcih in strokovni literaturi, so se zdeli zaradi svoje skrajnosti, zamaknjenosti, krvoželjnosti in odsotnosti vsake racionalnosti vredni samega Danteja. V večeru požiga sva prepoznala nekakšen mističen dogodek, obredni ples in kres, očiščenje z ognjem – kot da bi ga orkestrirala pompozna domišljija Gabriela d'Annunzia. Pogosta oznaka, da je šlo pri požigu za ognjeni krst fašizma, se v tem smislu zdi povsem upravičena." Čeprav končnega odgovora na vprašanje, ali je bil požig spontan izraz ljudskega srda ali od oblasti in skrajnežev načrtovan dogodek, ne dobimo, pa je zgodovinar nedvoumen, kdo je bil zatiralec in kdo zatirani. "... Slovenci najverjetneje v nobenem trenutku tega dogajanja niso bili agresorji. Prenašanje krivde na Slovence v tem smislu nehote zbuja asociacije na dogajanje ob požigu Reichstaga (ob uvedbi diktature nacistične stranke v Nemčiji leta 1933, op. a.) in incidentu v Gleiwitzu (ki je nacistični Nemčiji služil kot izgovor za napad na Poljsko in začetek druge svetovne vojne leta 1939, op. a.)."
Stripar ni želel komentirati aktualnega dogajanja ob stoletnici, v okviru katere je italijanski predsednik Sergio Mattarella v okviru spravnega srečanja s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem simbolično vrnil stavbo Narodnega doma Slovencem; dejanje, ki ga je obljubil že zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji iz leta 2001 in ki bo, mimogrede, v praksi izvedeno šele v prihodnjih letih, saj ima v domu še vedno prostore tržaška univerza. "Govorim lahko samo v imenu najinega stripa. Menim, da je relativno spraven, konstruktiven in tudi odgovoren. Ni rušilen ali enostransko kritičen, razen do pojava fašizma, ki se ga res ne da opravičiti. S tem daje neko upanje v boljšo prihodnost. Kar se tiče aktualnega političnega dogajanja, ima praktično vsak Slovenec in Italijan o tem svoje mnenje, moje pa v tem kontekstu ni pomembno, zato se ga bom vzdržal. Vsak poudarja samo tisti košček zgodovine, ki mu ustreza za njegove interese, zato ne želim dolivati olja na ogenj in tudi sam uveljavljati svoje stališče. Dejstvo, da sem ustvaril strip o tem dogodku, me še ne uvršča med politične poznavalce."