Ta mesec so na Islandiji pokopali prvi ledenik. Avtor Andri Snær Magnason, vnuk tamkajšnjih pionirjev raziskovanja ledenikov, je oblikoval zapis za spominsko ploščo: "Ok je prvi islandski ledenik, ki je izgubil svoj status ledenika. V naslednjih 200 letih se pričakuje, da bodo po isti poti šli vsi naši ledeniki. Ta spomenik je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba narediti. Samo vi lahko veste, ali smo to naredili."
Kontradikcije in nevzdržnost kapitalističnega sistema, utemeljenega na gospodarski rasti, postajajo vse bolj očitne. Vse večje družbene neenakosti in vse več ljudi, ki nima ne koristi od gospodarske rasti ne možnosti soodločanja o ključnih družbenih vprašanjih, se prepletajo z okoljsko krizo. Vanjo nas vodijo posledice človeškega delovanja za okolje in podnebje. Tudi zato se na različnih straneh vseh treh oceanov krepi zavedanje, da bo človeštvo moralo oblikovati družbeno-gospodarsko-politični sistem, ki bo pravičnejši, bolj vključujoč, manj izkoriščevalski in manj uničujoč – tako do človeških teles kot do drugih živih bitij in planeta.
Blokade cest in saje v zraku
Letošnji požari v Sibiriji in širši arktični regiji so posledica tudi nenavadno vročega in suhega vremena v juniju in juliju. Podirajo vse rekorde. Prebivalce so morale oblasti izseliti iz njihovih domov, tajga, največji gozd na svetu, je vse bolj požgana. Oblak dima in saj je ta teden po velikosti presegel površino držav članic Evropske unije.
V pacifiškem oceanu se atolsko otočje Tuvalu dviguje komaj dva metra nad morsko gladino. Ta teden so se tam zbrali politični voditelji pacifiških otočij. Med njimi je bila tudi Jacinda Ardern, predsednica novozelandske vlade, ki je letos uspela sprejeti prvi proračun na svetu, ki pred ekonomske kazalce postavlja stopnjo blagostanja in dobrega življenja prebivalk in prebivalcev. Novozelandska političarka je ponovila obljubo, da bodo še letos sprejeli ukrepe, da bo država do leta 2035 zmanjšala toplogredne izpuste do te mere, da bo dosegla ničelni ogljični odtis. Zadnji dokument slovenske vlade, ki je bil deležen mednarodne kritike in je trenutno v postopku revizije, postavlja za cilj zmanjšanje izpustov do leta 2030 zgolj za 15 odstotkov glede na leto 2005.
Raziskovalka Oxana Lopatina je junija na ekonomski fakulteti v Ljubljani sodelovala na mednarodni konferenci o razvojnih politikah in ekonomski pravičnosti za vse. Pravi, da fotografija sestradanega, umirajočega polarnega medveda ne zadostuje. V svetu, ko postajamo vse bolj navajeni na podobe trupel in trpljenja, ne deluje več. Ljudje so v mnogih pogledih posvojili pravila in vrednote sedanjega ekonomskega sistema za svoje, pojasnjuje zagovornica odrasti, kako učinkovitost, dobičkonosnost in ekonomska upravičenost ukleščajo marsikateri razmislek. "Poleg ostalih je tudi raziskava organizacije Positive Money pokazala, da je zadolževanje danes motor gospodarske rasti," opozori Oxana Lopatina. "O okoljskih posledicah dolga in zadolževanja govorimo manj. Gre za vprašanje materialnosti kapitala in finančnega sistema, za odnose med finančnim in realnim gospodarstvom ter nato naravnim sistemom, ki je vezan in pogojen s planetom, na katerem živimo," opiše področje svojega raziskovanja.
Letos smo dan začetka ekološkega dolga – ko smo ljudje izčrpali naravne vire, ki jih lahko trajnostno koristimo v letu dni in jih lahko narava obnovi – dosegli že 29. julija. Od leta 1986, odkar se dan ekološkega dolga računa, ga dosežemo vsako leto prej. "Sedanji sistem se zdi, da je zunaj nas in večji od nas. Zato izkoriščanja, ki jih živimo in ob katerih živimo, lažje spregledamo ali sprejmemo — tudi če smo žrtve. Sprejmemo, da smo šibkejši, da o nas govorijo in odločajo raje drugi," opiše raziskovalka, ki je leto dni delala na zagrebškem Inštitutu za politično ekologijo, posledice, ki jih ima sedanji ekonomski sistem tudi na željo po družbenem in političnem sodelovanju. A je vseeno optimistična. Spremembe, pravi, se že dogajajo. "Slika ni črno bela. S podnebni protesti po celem svetu vidimo, da je vse več ljudi podobno kot vrednote kapitalističnega sistema, zdaj posvojilo in internaliziralo tudi nevarnosti podnebne krize in grožnjo neukrepanja. Vprašanje ostaja, kako dostopne in praktične so obstoječe alternativne prakse, da bi se jim lahko pridružila večina ljudi." Opiše inspirativne akcije, veselje in deljenje hrane ter blokade cest, ki jim je bila priča v Londonu, kjer so dele mesta zasedle skupine, organizirane v okviru gibanja Extinction Rebellion. "Vseeno je bilo še vedno preveč ljudi, ki so mirno hodili mimo, akcije odmislili in jih zablokirali iz svojega razmisleka o svetu. Ta razkorak med tem, kar mislimo, da smo mi in da je naše življenje, ter kdo so oni ter njihova življenja, moramo preseči," pravi raziskovalka, da drugačni gospodarski modeli, ki bodo gradili drugačno družbeno organiziranje in omogočali za okolje manj uničujoč življenjski slog, ne smejo ostati 'alternativna kultura', ampak del bivanja vseh na vsakem koraku. "Mnoge to straši. Sploh vse, ki se prepoznajo kot člani srednjega in višjega razreda. Mnogi si ne želijo sprememb in se jim upirajo, saj jim sedanja udobje in neodgovornost ugajata." Prizna, da se je težko soočiti z vsemi izzivi, a doda, da je ideja o nujnosti žalovanja ne prepriča. "Je smiselno, da žalujemo za sistemom, ki temelji na fosilnih gorivih in izkoriščanju? V neki točki se bo moral končati in morda bi bilo bolj smiselno, da se veselimo sprememb in možnosti, ki se s tem odpirajo. Imamo možnost, da začnemo graditi in oblikovati drugačne, boljše sisteme."
Boljši svet je mogoč in je tu
V sredo je iz Britanije na pot čez Atlantik odrinila 16-letnica, ki je v zadnjem letu postala mnogim inspiracija in vzor, vodjem fosilnih korporacij pa simbol ene največjih groženj. Protesti Petki za prihodnost, s katerimi je lani avgusta začela Greta Thunberg, so postali izraz ogorčenja mlajših generacij, da jim sedanji politični odločevalci glede na trenutne ukrepe nameravajo prepustiti svet, ki bo nepovratno spremenjen zaradi segrevanja podnebja in izumiranja vrst. Okoljska aktivistka, zavezana odgovornemu ravnanju, ki zato odklanja potovanja z letali, bo približno dva tedna na jadrnici Malizia II, ki potrebno energijo pridobiva iz solarnih panelov, potovala v New York. Kapitan Boris Herrmann bo usmerjal jadro z napisom Združimo se z znanostjo.
“Udobje morda ne pomeni velikega avtomobila in luksuznega stanovanja, ampak da imamo, kar potrebujemo in kar imajo lahko tudi vsi ostali”
Vseh vrednosti se ne da prevesti v denar
Novinar Mark Rice-Oxley je letos v luči okoljskih in podnebnih izzivov zapisal, da bi boljše merilo uspešnosti in koristnosti posamične države kot BDP lahko bilo število dreves, ki jih je posamična država v letu dni vzgojila in zasadila. Berlinsko podjetje Ecosia je vzpostavilo internetni iskalnik, ki deluje po načelu, da iskanja prek njega, ki se prevedejo v dobiček, gredo nato v 80 odstotkih različnim okoljskim organizacijam po svetu, ki zasajajo drevesa.
Oxana Lopatina se strinja, da bi potrošniško mrzlico zagotovo deloma omejili, če bi morali plačati realne cene – cene, ki bi upoštevale tudi okoljsko škodo in vrednost vseh naravnih bogastev, ki so za produkcijo potrebna. "A težavi sta dve," opozori. "S tem bi najvišjo ceno sedanjega produkcijskega sistema prevalili na najrevnejše in tiste, ki imajo v resnici najmanj besede pri tem, kako proizvodnja poteka. Kot drugo pa se velja vprašati, ali res želimo sprejeti logiko, da lahko vse spremenimo v potrošni izdelek s ceno? Kakšna je vrednost starega drevesa v parku? Je vseeno, če ga posekamo, da se bo zgradilo novo trgovino - in nekje posadimo novo drevo? Nobena cenitev ne upošteva spominov in zgodb niti ne vključi vrednosti ekosistema, ki bo uničeno, če se drevo požaga."
Vodila novih ekonomskih teorij sledijo temu, da resnično demokratična ekonomija zavrača to, da bi bila izkoriščevalska. Pogoj in garancija temu pa je tudi lokalna umeščenost gospodarstva. Ti razmisleki in prakse, ki temu sledijo, se krepijo na obeh straneh Atlantika. Tehnologija hkrati omogoča in vzpodbuja decentralizacijo ter prenos moči, ki je bil prej centraliziran v institucijah države, v roke prebivalstva. Raziskovalka Christine Berry pravi, da si mora ekonomska veda ponovno zastaviti temeljna vprašanja: kdo ima v lasti vire in naravna bogastva – kdo ima moč odločanja v podjetjih, tovarnah in na delovnih mestih? "Sedanji sistem večino ljudi prepričuje, naj delajo več, da bodo zaslužili več skozi plačano delo," opozori Oxana Lopatina, da v kapitalističnem sistemu s ciljem vse večje dobičkonosnosti in ob tehnološkem razvoju delavke in delavci postajajo zgolj vse bolj ranljivi in negotovi, odvisni od kapitalista ali delodajalca, za katerega delajo. "Sedanji razvoj ogroža vsakega delavca, saj se ga bo lahko nadomestilo z avtomatiziranim računalniškim sistemom. Zato mora biti razmislek širši. Zgraditi moramo sistem, da bo vsakemu človeku zagotovljena lastna avtonomija, a bo ta vključevala tudi neodvisnost od sistema," pojasni pomen skupnega dobrega in javnih dobrin. Te, izvzete iz tržnih zakonitosti, lahko pomenijo, da so šolanje, zdravstvena oskrba, osnovna količina zdrave hrane in pitne vode, komunikacijske in energetske storitve ter zelene površine dostopne vsem brezplačno. "Če za vse potrebujemo denar, moramo ali delati ali prepričati oziroma prisiliti druge, da delajo za nas. Sistem nam zdaj omogoča le izbiro med tem, da smo izkoriščani ali da izkoriščamo druge."
V Sloveniji, ki se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja, je poziv vladi, naj podnebne spremembe pripozna kot nacionalno krizo in jih začne prioritetno ter sistemsko obravnavati, na strani podnebnakriza.si za zdaj podpisalo 6220 posameznic in posameznikov ter 156 organizacij, med katerimi so tudi sindikati, interesna združenja in deset občin.
Prihodnost enakopravnosti
Ponovno obujeni razmisleki o bolj demokratičnih ekonomskih modelih vztrajajo pri tem, da brez enakopravne porazdelitve gospodarske in ekonomske moči ne moremo pričakovati niti, da bomo še naprej živeli v demokracijah. Nadaljevanje izkoriščanja in uničenja, ki sta potrebna za nadaljevanje sedanjega kapitalističnega sistema, bo zahtevalo vedno večjo represijo in zatiranje. Modeli solastništva, ki so jih začeli razvijati pred desetletji v ameriškem Clevelandu in v zadnjih letih v britanskem mestu Preston, temeljijo na dveh sklopih ukrepov. Oboji ostajajo v okvirih sedanjega sistema in ne vzpostavljajo niti lokalnih sistemov suverenih valut. Prvi sklop ukrepov vključuje krepitev lokalnega gospodarstva prek sistema javnih naročil, ki med glavna merila izbire postavlja lokalnost in poslovne prakse, ki so odgovorne do delavcev ter do okolja. Drugi sklop ukrepov pa vključuje ukrepe za podporo različnih oblik zadružništva in delavskega solastništva ter soupravljanja podjetij, vključno s skladom, ki podpira delavske odkupe podjetij.
"Osebno ne verjamem ne v revolucijo ne v zunajsistemske alternative. Spremembe so že tu," pove Oxana Lopatina, da je bila zanjo ena najbolj inspirativnih izkušenj opazovanje skupine Zagreb je naš. "K političnemu delovanju so pristopili tako, da so s sodelovanjem oživeli nazaj skupnosti ljudi. Postavili so zgled in hkrati dali pogum, da je mogoče drugače." Omeni še prakse solidarnosti, ki jim je bila priča v Indiji. "Morda bi jih lahko poimenovali prostovoljna zavezanost k skromnosti, solidarnemu sodelovanju in izmenjavi. Ljudje se ne zahvaljujejo, saj je običajno in pričakovano, da če danes pomagam jaz tebi, boš naslednjič ti meni. To je del medčloveških odnosov in ljudje so lahko tudi užaljeni, če se jim pretirano zahvaljuješ. Morda zveni banalno, a veliko pove o tem, kako samoumevno je za mnoge, da sodelujejo, sobivajo in si pomagajo. Zavedajo se soodvisnosti." Ko je odraščala v Rusiji, pravi, je pogosto slišala, da določeni pogovori niso za ženske in dekleta. "Za nas male, drobne stvarce," opiše podton. "Pogosteje ko to slišiš, večja je možnost, da to ponotranjiš. Še posebej, če najdeš način, da verjameš, da ti to na nek način koristi," doda, da veliki politični sistemi danes skorajda povsod ljudi podcenjujejo. "Prišli smo do točke, ko je to žaljivo," spomni na odziv ameriških politikov na okoljske aktiviste, ki so namesto v šolo šli v predstavniške domove, da bi od politikov dobili odgovore. "Politiki so jih napadli z vprašanji o tem, kdo jih je poslal in čigave lutke so. Ljudem se ne priznava ne moči ne avtonomije, da sami mislijo in se odločajo, sploh če gre za odločitve, ki jih ne vodijo ozki ekonomski interesi." Doda, da hkrati sedanji gospodarski sistem, ki se ljudem ponuja za preživetje, dejansko pomeni, da ima vse manj ljudi čas in voljo, da bi se ukvarjali in sodelovali pri družbenopolitičnih odločitvah. "Enakopravnost ljudi ne pomeni spolne, rasne ali druge slepote za razlike med nami. Gre za to, da vidimo in jih pripoznamo, a zaradi njih nikogar ne ocenjujemo kot manj človeka, manjvrednega ali kot nekoga, ki si ne zasluži, kar bi si želeli sami," opiše temeljno izhodišče Oxana Lopatina. Okoljska kriza in podnebne spremembe so zgolj zadnje opozorilo, da smo vsi ljudje na planetu soodvisni drug od drugega.
