To ubogo, nemirno mesto na slovansko-germanski meji, ki zaradi svojega položaja ni nikoli čutilo polne sprejetosti ne v slovenski ne v jugoslovanski svet predstav in simbolov in se je vselej dobro zavedalo vzvišenega posmeha svoji čudaški obrobnosti, žareči iz različnih centrov moči in oblasti, tako brezhibno pestuje svoje skrajno trpljenje, ki so mu ga v kratkem času povzročili najprej nacisti z iztrebljanjem in izseljevanjem prebivalstva ter nato zavezniki z bombardiranjem, da je okrog njega spletlo celoten sistem prepoznavanja sebe in stvarnosti. Kot dokazuje novi center za raziskovanje druge svetovne vojne, se mesto tudi na prehodu v tretjo dekado 21. stoletja ni pripravljeno odpovedati svoji skoraj osemdesetletni žalobnosti in celo ne pokori za najbolj temne oblike razčlovečenja, s katerim njegovi prebivalci niso imeli nobene zveze. Tako kot Mariborčani niso imeli nič skupnega z žrtvami iz Barbarinega rova, katerih posmrtni ostanki so bili pred nekaj leti brez pripomb ali refleksije zagrebeni na dobravskem pokopališču, ali z gomilami pobitih ustašev v neposredni bližini ...
Mesto v tej nepremični harmoniji negativnega čustvovanja ni zgolj pasivni opazovalec
